Nekatere netočnosti so trdoživo ostale v spominu javnosti

V Sobotni prilogi Dela je bil objavljen članek, ki ga je podpisal renomirani arheolog profesor Slavko Ciglenečki. Vsem raziskovalcem se je kdaj zgodilo, da se je v zapis prikradla kaka napaka, ki bi se ji po razmisleku odrekli, hkrati pa se s pogledom na zgodovino strokovnih in znanstvenih objav vedno znova pokaže, da so nekatere netočnosti trdoživo ostale v spominu javnosti, nekatere zlasti zato, ker so razburkale domišljijo. Zato moj komentar.

Najprej bi opozorila, da so »Žiče« vas približno 12 kilometrov pred Žičko kartuzijo, a je okrajšana oblika ostala v rabi, tudi zato, ker je v nemških in latinskih zapisih navedba lokacije »Seytz« (ali podobno) pognala korenine. Tako je tudi Otto von Falke v reviji Pantheon leta 1932 objavil, da je bila lesena knjižna skrinjica, zdaj razstavljena v nürnberškem Germanskem narodnem muzeju, iz kartuzijanskega samostana Seitz, mi pa bi vseeno morali uporabiti slovensko ime, torej Žička kartuzija: navsezadnje gre za članek, namenjen širši slovenski javnosti. Ciglenečki je posredoval tudi von Falkejevo navedbo, da je bila skrinjica predmet dražb in intrig, tako da je leta 1936, po večletnih pogajanjih z dražbeno hišo Fischer, dobila mesto v Nürnbergu.

V sedanjem opisu v muzejskem katalogu je navedeno, da je leseno jedro prekrito s pergamentom, v notranjosti je prebarvano z rdečo barvo, zunanji okras je iz pozlačene bakrene pločevine izdelan v več tehnikah, na pokrovu pa so rumeni vitični okrasi, kar je nekoliko drugače od navedb v članku Ciglenečkega. Sumarična letnica – 9. stoletje – postavlja ta predmet v čas prepletanja langobardskih, karolinških, pa tudi otoških in germanskih oblikovnih in vsebinskih prvin ter premišljenega in spoštljivega prevzemanja starokrščanskih zgledov, tako da so se dela zlivala v individualizirane sestave z različnimi slogovnimi koreninami. Marsikaj, npr. dolgolistne polpalmete, ki so vodilni okras na obstranskih poljih, je najti od srednjega Porenja do Lombardije, Rima itd. Zmajeva telesa imajo apotropejsko nalogo, orlove glave so tako zaradi langobardskih kraljev kot karolinške dinastije znamenje vladarske prisotnosti in v krščanski umetnosti je orel, simbol Janeza Evangelista, dobil presežno spoštovanje. Tudi križeva kompozicija na pokrovu je tako rekoč stalnica v knjižnem slikarstvu in zlatarstvu od 7. stoletja dalje (prim. platnice Evangeliarja iz Lindaua, uvodna kompozicija v Tomaževem evangeliarju iz Trierja ali ureditev površin na karolinških prenosnih oltarjih); križeve kompozicije vidimo naslikane ali izrezljane v 8., 9. stoletju in so pomembna sestavina v izpovedih o spopadih med poganskimi ljudstvi in misijonarji: teh tudi rokopis s križem in simboli evangelistov ni rešil, kar je naslikano v marsikateri svetniški legendi.

 Nečesa pa ni mogoče razumeti, to je v naslovu zapisane sintagme o začetkih krščanske Evrope, kar se ne ujema ne z razvojem na Apeninskem polotoku, ne z delovanjem irskih misijonarjev v Srednji Evropi, ne z vladarskimi politikami Zahodne in Srednje Evrope, pa tudi ne z razvojem v naših krajih, kar dobro poznamo iz pisnih virov, iz virov za cerkveno zgodovino in povezanosti z Oglejem in iz arheološko prezentiranih del. Če bi kdo pisal o začetkih krščanske Evrope pred več stoletji, bi to vzeli kot odsev tedanjih zgodovinskih nazorov. Danes pa zares ne.

Lesena skrinjica je bila glede na mere in obliko po vsem sodeč zaščita za liturgično knjigo, najbrž evangeliarij; predmeti, ki jih poznamo kot relikviarije in so hranili preostanke svetih oseb in njihovih predmetov, so bili dostikrat oblikovani kot hišice, škatlice majhnih dimenzij, kapsule, torbice (burse) itd. Iz langobardskega kulturnega kroga je najti nekaj relikviarijev, narejenih iz kosti ali kovine, iz lesa pa prav zares ne. Ohranjena lesena škatlica za knjigo iz Žičke kartuzije je zato izjemen predmet, ničesar podobnega ni najti vse do poznega srednjega veka, ko so – kot vidimo na takratnih slikah – knjige kot poseben dar prinesli v lesenih skrinjicah. Zato je treba poudariti, da iz časa karolinške obnove celo posamičnih delov, fragmentov ali podobnega ne poznamo, sem in tja se iz blata, torej iz brezzračnega okolja, prikaže delček lesenega predmeta. Ko je bilo leta 2000 na razstavi »Il futuro dei Longobardi. L'Italia e la costruzione dell' Europa di Carlo Magno« na ogled nekaj lesenih kosov okrasnih podbojev (s polpalmetnimi reliefi) s konca 9. stoletja z glavnega portala in iz samostanske notranjščine v Milanu oz. Sant'Ambroggia, so bili predstavljeni reliefi zvečine z zgornjega dela omenjenih vrat. Velik del navpičnih podbojev je kljub postavitvi v zavarovan ambient propadel: dovolj je bila menjava suhega in vlažnega okolja. Zato je lesena škatlica morala preživeti vsaj enajst stoletij v izjemno dobro varovanih in za les ugodnih okoliščinah, kjer se ne stopnja vlažnosti ne temperatura nista spreminjali, do predmeta niso mogli priti ptiči, glodavci in tudi insekti ne, dostop pa je lahko imelo malo ljudi, ki so bili previdni pri rokovanju.

Iz Žičke kartuzije se je ohranilo nekaj rokopisov in rokopisnih fragmentov, ki so dobili prostor v liturgičnem okolju učenih kartuzijanov šele po sredini 12. stoletja in vprašanje je, ali bi lesena škatlica z rokopisom lahko našla pot v dolino sv. Janeza Krstnika že v času prvega priorja Beremunda. Nobenega ustreznega dokumenta ne poznam, ki bi podprl to misel. Kot eno od možnosti bi lahko omenila veliko vlogo, ki jo je v kartuzijanskem redu imel Štefan Maconi, generalni prior kartuzijanskega reda rimske obedience od leta 1398 do 1410, ko je imel vse pristojnosti priorja Velike kartuzije, Grande chartreuse: Žička kartuzija je bila prva, ki se je v shizmi postavila na stran rimskega papeža Urbana VI. in ni priznavala protipapeža Klemna VII., ki je stoloval v Avignonu. V dobrem desetletju bi Maconi utegnil dobiti v dar tudi omenjeni predmet, saj so v dolino Žičnice prihajala tudi odposlanstva. Če je bila škatlica vsaj do ukinitve samostana (1782) v Žički kartuziji, kakor je zapisal von Falke, bi bili dani ustrezni pogoji, ki bi jo ob veliki meri sreče ohranili toliko stoletij.

Vsega tega pa si ne moremo predstavljati ob domnevi, ki jo je napisal Ciglenečki: pravi, da bi se langobardska škatlica ohranila (brez posebnih poškodb?) že od prvega tisočletja dalje, postavlja pa jo v okolje vojaške naselbine Ljubične. Tudi današnja romarska cerkev ne bi mogla dati ustreznih varnostnih in drugih okoliščin, ki bi škatlico obvarovale pred znaki staranja in propadanja v toliko stoletjih. Sprejmimo zato dobro novico, da se je dragocena šatulja ohranila, da lahko zaupamo zapisu o provenienci iz Žičke kartuzije in da je ta enkratni predmet nastal v okrilju langobardske kulture v 9. stoletju.

***

Zaslužna prof. ddr. Nataša Golob, Ljubljana/Gažon