Nič nas ne sme presenetiti

To je bila popularna krilatica v času prejšnje države. In vendar nas vsaka večja nesreča znova in znova preseneti, čeprav je treba reči, da se civilna zaščita, policija, gasilci, vojska pa tudi zdravstvo dokaj dobro odzovejo.

Vsaj teoretično je bila nekdanja skupna armada dobro organizirana, saj je imela v svoji sestavi tudi močno enoto za atomsko, biološko in kemično zaščito (ABK). Tisti, ki smo služili vojaški rok, smo med usposabljanjem morali poznati vsaj osnove vojskovanja z omenjenim orožjem. Nekdanja armada je tako ravnala tudi ob izbruhu epidemije črnih koz na Kosovu leta 1972. Uvedla je tako rekoč vojno stanje! To je poseben režim ukrepov, kjer ni možnosti za prerekanje o njihovi smiselnosti in pomanjkljivi komunikaciji. Tudi takrat so se mnogi upirali ukrepom, a je oblast z represijo dosegla red in disciplino. O tem se lahko razpravlja po epidemiji in ne med njo, ko vsako oblast in ljudstvo zgrabi panika.

Pred petimi leti smo bili v podobnem položaju, lahko bi rekli, skoraj biološke vojne, s čimer se marsikdo ni hotel sprijazniti. Treba je bilo uporabiti tako rekoč vojaško taktiko proti nalezljivim boleznim. Ne glede na to, kaj si je kdo mislil ob pandemiji covida-19, je bilo dejstvo, da smo imeli bolezen svetovnih razsežnosti, ki je vrgla svet s tečajev, in da bi se jo dalo ob striktnem spoštovanju preventivnih ukrepov upočasniti, če ne že zaustaviti. In kot pri vseh pandemijah doslej, ki jih lahko omejimo s cepljenjem, začenši s črnimi kozami pa tuberkulozo, otroško paralizo in številnimi drugimi, je bilo tudi pri covidu-19 glavno upanje cepljenje.

Korak pred naslednjo pandemijo

Ne slepimo se, da je bila pandemija covida-19 le malo hujša gripa. Nekateri mediji so izvajali medijsko antipropagando. Celo nekateri politiki so zanikali obstoj smrtno nevarnega virusa in govorili celo o zaroti. Proti komu? Proti zdravi pameti? V medijih so imeli veliko možnosti in vpliva, da so javno načrtno nasprotovali vsem ukrepom za zmanjšanje možnosti prenosa okužbe in celo namerno povzročali večjo možnost prenosa bolezni. Ni niti pomembno, ali je virus naključno ušel iz laboratorija ali je bil namerno poslan v okolje. Posledice so bile strahotne. In človeštvo na to ni bilo pripravljeno.

Ko so mnogi kritizirali ukrepe vlade, da je z odloki lahko vladati in da to ni prav, ker mora za to obstajati zakonska podlaga, ne vem, ali nekateri ne poznajo zgodovine ali niso hoteli razumeti resnosti razmer ter kaj so izredne razmere z velikim številom obolelih hkrati in visoko smrtnostjo. V takih razmerah, čeprav uradno ni bilo razglašeno izredno stanje in je zlasti zdravstvo ječalo pod pritiskom pandemije, je drugače. V vojnem stanju se vlada z ukazi. Nasprotovanje vojnim ukazom je vojni zločin, ki se ustrezno sankcionira. To ni strašenje ali grožnja demokraciji in z ustavo zagotovljenim pravicam. To je dolžnost vsake vlade, da vlada, pa če se z njo strinjamo ali ne.

Pri nalezljivih boleznih so najpomembnejše preventiva, izolacija obolelih in zaščita zdravih. Kako smo samo nasprotovali nošenju mask ali prepovedi množičnega druženja. Naposlušali smo se očitkov o pretiranih ukrepih, njihovi nelogičnosti in podobno. Slišali smo očitke, da smo izvajali evtanazijo nad oskrbovanci DSO. Žal pri preprečevanju širjenja okužb noben ukrep ni pretiran. So samo bolj ali manj učinkoviti. Vsi pa imajo isti cilj: na vsak način preprečiti širjenje okužb s človeka na človeka. In tu ni bližnjic.

Ob podobnih zdravstvenih krizah bomo ravnali enako ali še bolj rigorozno. Zaradi razmer v svetu najbrž nismo daleč od še večjih katastrof človeštva. Poleg klasičnega orožja imajo vsaj večje države tudi sredstva za množično uničevanje, ki ne poznajo meja med državami. Ko je neki avtoritaren in diktatorski režim potisnjen v kot, je za ohranitev oblasti pripravljen storiti vse tudi za ceno uničenja lastnega naroda.

***

Marjan Fortuna, Kranj