Nihče noče obtičati v zastojih

Gospod Metod Di Batista je v Pismih bralcev 30. oktobra problematiziral vsebino intervjuja z vodilno ameriško strokovnjakinjo za prometno načrtovanje prof. dr. Susan Handy, ki je bil teden prej objavljen v Sobotni prilogi.

Prometni paradoks: več pasov, več avtomobilov, več zastojev

V Skupini za transformativno prometno načrtovanje Urbanističnega inštituta Republike Slovenije se ukvarjamo s prenosom sodobnih znanstvenih spoznanj na področju prometnega načrtovanja v našo prakso.

Pri tem v Sloveniji opažamo nerazumevanje in neupoštevanje pojava spodbujenega prometa, ki je po številnih izvedenih raziskavah na Zahodu eden od glavnih razlogov, da se širitve preobremenjenih avtocest dolgoročno pokažejo za neučinkovite. Ker opozorila o zanemarjanju tega pojava v slovenskem načrtovanju prometa pogosto naletijo na odpor ali nerazumevanje, smo se obrnili na svetovno uveljavljene referenčne avtorje, ki proučujejo ta pojav.

Pripravili smo strokovni povzetek o spodbujenem prometu, opravili intervjuje s štirimi vodilnimi strokovnjaki s tega področja in organizirali posvet: celotno gradivo je dostopno na spletnem mestu www.uirs.si/stpn. Z namenom ozaveščanja prometne in prostorsko načrtovalske stroke smo v Slovenijo povabili prof. dr. Susan Handy, mednarodno priznano strokovnjakinjo prometnega načrtovanja, ki je imela 20. novembra javno predavanje v Ljubljani. Poleg empiričnih raziskav se med drugim ukvarja z vprašanjem, zakaj se del stroke pojavu spodbujenega prometa še vedno izogiba ali ga zanemarja.

Pojav spodbujenega prometa je v literaturi obsežno dokumentiran: nove ali razširjene ceste prinesejo dodatna potovanja, ki jih brez teh izboljšav ne bi bilo. Pri tem lahko gre za dvopasovno ali bistveno širše ceste. Na kratek rok širitev lahko prinese olajšanje, vendar se po nekaj letih razmere zaradi dodatnega prometa ponovno poslabšajo – na razširjenih cestah nato v zastojih stoji še več vozil kot prej. Tudi med gradnjo nastajajo gneče, ki dodatno obremenjujejo uporabnike. Številne raziskave v tujini zato jasno kažejo, da širjenje cest ne odpravi zastojev, temveč jih srednjeročno poglablja.

V aktualni razpravi o širitvi slovenskih avtocest opažamo, da mnogi ne ločijo med prometnim inženirstvom in prometnim načrtovanjem. Razlika med njima je podobna kot med arhitekturo in urbanizmom, klinično medicino in javnim zdravjem ali elektrotehniko in energetskim načrtovanjem. Inženirstvo optimizira delovanje obstoječih sistemov, načrtovanje pa je bolj interdisciplinarno in določa, kakšne sisteme si sploh želimo razviti in zakaj – pri čemer so v ospredju družbeni, prostorski in okoljski cilji.

Tudi nacionalni program avtocestnega omrežja v devetdesetih letih, pri gradnji katerega ima g. Di Batista upravičene zasluge, je temeljil na interdisciplinarnem pristopu in je vključeval široko paleto strok.

Naša ambicija je, da se tak multidisciplinarni način načrtovanja prometnega sistema, od katerega smo se Sloveniji v zadnjih desetletjih odmaknili, ponovno obnovi, da bomo lahko državljanom s skupno pridobljenimi sredstvi zagotavljali dostopnost do zaželenih ciljev.

***

dr. Aljaž Plevnik, vodja Skupine za transformativno prometno načrtovanje, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana