Nov odnos med državo in državljani in novo razumevanje osebne odgovornosti

Sandi Kavalič, član uprave Gen-I, je v intervjuju poudaril, da zeleni prehod ne pomeni le dodatnih delovnih mest, rasti gospodarstva in neodvisnosti od tujih režimov, ampak tudi prispevek k razreševanju podnebne krize. S tem je izpostavil pomen, ki ga ima razumevanje celovitosti zelenega prehoda.

Poudariti je treba, da zeleni prehod ne obsega le tehnološkega inoviranja na ravni obnovljivih virov energije, zagotavljanja čistega in varnega okolja, energetske prenove zgradb, krožnega gospodarstva in trajnostne mobilnosti, kar ob opredelitvi pojma kontinuirano omenjajo oblikovalci politik. To so zgolj področja, na katera je treba biti posebno pozoren. V prvi vrsti zeleni prehod obsega in pomeni novo družbeno etiko. Nov odnos med državo in državljani in novo razumevanje osebne odgovornosti. Državljanov. Države. In državnikov.

Zeleni prehod nujen, hkrati pa se tudi izplača

Kot sem zapisal v članku »Ko jedrska prihodnost postane družbeno vprašanje«, je v času zelenega prehoda razvojne arene pomembno razširiti in vključiti akterje v razpravo kot polnopravne sogovornike. Kontinuirano in ne le občasno, prek referendumske kampanje ali kratkotrajnih obravnav. Odpor javnosti se pri družbenih reformah najpogosteje pojavi tam, kjer imajo ljudje občutek, da so odločitev, ki bo radikalno zadevala njih, v celoti sprejeli drugi.

Neustrezno obravnavanje javnosti je za državo vselej drago. To potrjujejo zamrznjene hidroelektrarne na Savi in drugih slovenskih rekah ter nenehen odpor do vetrnih parkov. Pa tudi načrtovana in nikoli izvršena izgradnja tehnično dovršenega skladišča jedrskih odpadkov Yucca Mountain v ZDA, ki kljub desetletnemu načrtovanju in investiciji na stotine milijonov dolarjev zaradi nasprotovanja lokalne skupnosti in družbe ni zaživela. Hinkley Point C v Veliki Britaniji in Olkiluoto 3 na Finskem sta tako rekoč učbeniška primera, kako so zamude in stroški eskalirali, ker je bil dialog z javnostjo razumljen kot formalnost in ne kot temelj procesa. Francija je zaradi odsotnosti zgodnje vključitve prebivalcev izgubila desetletja pri načrtovanju energetskih projektov.

Ko je bilo v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja treba najti izhod iz energetske krize in s tem zagotoviti nemoteno delovanje gospodarstva, sta ustrezna ekonomska in tehnična analiza zadostovali. Problem je namreč bil zgolj tehnični in ekonomski. V času radikalne družbene reforme, kot je zeleni prehod, je treba svari na novo postavljati na ravni odnosa posameznika do narave, družbe in samega sebe. Zato tovrstni pristopi ne zadostujejo več. Zaradi sprememb, ki se napovedujejo v načinu življenja, ne zgolj v načinu produkcije ali potrošnje, je, kot smo poudarili, javnost treba v projekte vključiti takoj in jo kot partnerja imeti skozi ves postopek sprejemanja politike. Treba je ustvariti zavedanje, da nam vsem teče voda v grlo. In da moramo zaradi tega vsi tvorno sodelovati v iskanju skupnega izhoda iz podnebne nevzdržnosti.

Črt Poglajen. FOTO: Matej Družnik/Delo

Nadgradnja demokratične prakse zato ni in ne more biti razumljena kot »dodatek« ali »prijazna gesta do volivcev«, temveč kot strateška nuja. Ključna je kritična, predvsem pa kultivirana razprava med ljudmi, ki posamezne razvojne projekte poznajo z inženirske, arhitekturne in logistične plati, ljudmi, ki zastopajo interes posamezne skupnosti, ljudmi, ki zastopajo interes posameznega ekosistema, in ljudmi, ki v okolici projekta živijo.

Deliberacija je oblika odločanja, v katero so konstruktivno vključeni vsi akterji. Glavna razlika med njo in klasično preglasovalno demokracijo je v tem, da je vanjo pri strateških odločitvah vključena celotna družba in da mora človek v njej sodelovati angažirano, skladno s pravili diskusije in bontona ter predvsem z jasno izdelanimi argumenti. Demokratična praksa za tovrstno povezovanje že obstaja. Je ni treba na novo odkrivati. Ne zahteva radikalnih sprememb na ravni demokratičnih institucij. Zahteva pa spremembo odnosa politike do ljudi. Francija je v okviru podnebnih državljanskih zborov pokazala, da lahko naključno izbrani državljani (so)oblikujejo razumne in uravnotežene rešitve, če se za to pripravi ustrezne pogoje. Irska se je z državljanskimi zbiranji uspešno lotila kompleksnih in občutljivih vprašanj, vključno z reformo ustave. Nizozemska je demokratizirala razpravo o jedrski energiji. Belgija je prek deliberacije vodila vrsto pomembnih družbenih reform.

Zeleni prehod je sočasno, kot vsaka velika prelomnica, priložnost in tveganje. Priložnost, ker lahko z njim okrepimo povezanost družbe, konkurenčnost gospodarstva, zmanjšamo izpuste in izboljšamo energetsko varnost. Tveganje pa, ker lahko zaradi napačnega pristopa poglobimo polarizacijo, radikalno podaljšamo čas izgradnje temeljnih infrastrukturnih objektov in s tem izgubimo dragocena desetletja.

Slovenska družba je dovolj zrela tako za zeleni prehod kot za sodobne deliberativne pristope vključevanja državljanov v oblikovanje odločitev. Pomembno je, da si zdaj spoznanje, da brez prave participacije tudi zelenega prehoda ni, vzamejo k srcu politične stranke. Če hočemo, da bosta energetski in zeleni prehod nacionalni zgodbi o uspehu, moramo takoj posvetiti pozornost inovacijam pri oblikovanju politike. Ni dovolj, da »obveščamo« ali »pomirjamo« javnost. Javnost moramo sprejeti za partnerja. In to ne zgolj v zadnjem trenutku, ko so odločitve tako rekoč sprejete, ampak tudi pri definiranju problemov, pri oblikovanju scenarijev in odločanju o prioritetah.

Slovenija mora za učinkovit prehod iz netrajnostne v trajnostno družbo nemudoma spremeniti odnos med državo in državljani ter med strankami in javnostjo.

Inovacije temeljnih institutov demokracije je treba izpeljati kar se da hitro. Kar je dejanska odgovornost političnih strank. V končni fazi pa tudi volivcev, ki bomo tem političnim strankam naslednje leto izrekali podporo.

***

dr. Črt Poglajen, politični analitik, Ljubljana