Ob opravičilih izbrisanim

Opravičilo izbrisanim, ki ga je izrekla predsednica državnega zbora (kot pred leti že Pavle Gantar), je bilo očitno zelo iskreno in ga pozdravljam – čeprav je bila tudi to zgolj solistična, povsem osebna poteza, brez vladne podpore. Zato bo kot edini, a vseeno spomina vreden politični rezultat te poteze najbrž ostalo to, da so poslanci SDS s sramotnim begom iz dvorane še enkrat pokazali svojo moralo ob tem vprašanju.

Goran Vojnović je ob tem v sobotnem Dnevnikovem Objektivu upravičeno opozoril na žalostno nezmožnost preostale desnice, ki se ima za zmerno, »da bi takšno dejanje prepoznala kot nedopustno in necivilizirano«. Mene pa še precej bolj skrbi to, kako so se ob tem Golob in člani vlade (morda s kakšno izjemo, ki je kamera ni pokazala?) očitno trudili, da ne bi z ničimer pokazali vsaj kakšnega simpatiziranja z besedami predsednice. Jih seveda ni težko razumeti. Kdo pa bi bil tako nor, da bi si ob težkem spopadanju z vso drugo dediščino Janševe in prejšnjih vlad sam nakopal na vrat še 30 let nerešeni problem izbrisanih? In je že Vojnović lepo napisal, da sta ta ravnodušnost in molk razkrila, da bomo morali počakati na prihodnjo generacijo, da bi lahko tudi zgodbo o izbrisu pripeljali do konca. Sam pa se bojim, da ena generacija za to ne bo dovolj. Dokler so v javnem življenju še ljudje in politične sile, ki so si ob izbrisu in po njem umazali obraz in vest (in bilo jih je veliko, ne le na desnici), najbrž zaman pričakujemo, da bi se pokesali in res poskušali storjene krivice popraviti.

Urška Klakočar Zupančič ob svojem osebnem opravičilu ni obljubljala, kar ni v njeni moči – rekla je le, da bi bilo prav, da razmislimo o noveliranju zakonodaje o izbrisanih. Drugače (zelo manipulativno) je to lani izvedel Pahor, ki se je izbrisanim opravičil kar »v imenu države«, ne da bi imel za to soglasje organov te države – s čimer je žrtvam izbrisa vzbujal prazno upanje, da za tem opravičilom res stojita ta država in njena oblast. Daleč od tega.

Seveda bi bilo prav, da bi poslanci (zlasti poslanci treh vladnih strank) o tem, kaj zdaj storiti, razmislili. Če bodo o tem res vsaj razmislili (namreč na glas in skupaj), bom zelo prijetno presenečen – še bolj, če bodo po tem razmisleku od svoje vlade tudi zahtevali, naj kaj naredi – in najbolj, če bi ta vlada potem tudi res kaj spodobnega naredila. Kaj pa izjava nove predsednice republike, da »si želi do konca mandata ta problem urediti«? Sama tu seveda sploh ne more nič – ali bosta potem z njeno svetovalko Bobnarjevo vred poslancem in vladi pomagali pisati te popravke pravicam izbrisanih sovražne zakonodaje ali jih pri tem vsaj spodbujali? »Živi bili, pa videli!« kot pravi znan »južnjaški« rek.

Moj skepticizem ne temelji samo na grenkih izkušnjah dosedanjega 30-letnega nereševanja problema izbrisanih, ki sem jih lani opisal v Delu. Na koncu tistega dolgega članka sem opisal še zadnjo sramoto – onemogle izbrisane, še danes brez vseh papirjev, ki jih obolele sprejemajo v bolnišnice, potem pa jih nimajo kam odpustiti, ker dotedanjega samostojnega životarjenja niso več sposobni – in zdaj zasedajo postelje bolnikom, potrebnim zdravljenja. V prvem takem primeru lani jeseni (tega so iz bolnice po enem letu čakanja na rešitev problema celo kar odpustili) je »pravna bitka« trajala več kot tri mesece, preden mu je socialno ministrstvo (sedanje, ne Janševo!) končno le blagovolilo plačevati namestitev v izolskem domu upokojencev (mesto zanj smo našli sami) – drugače bi v zimskem mrazu morda tudi on zgorel v svojem bednem zatočišču, tako kot decembra lani nesrečni Tešanović. V bolnišnicah zdaj že mesece čakajo še trije novi primeri, četrti je pred vrati – obe ministrstvi, ki bi jih lahko takoj rešili (po že obstoječi, le nekoliko zahtevnejši pravni poti), namreč socialno in notranje ministrstvo, pa raje odrivata problem drugo drugemu, kakor da bi kaj naredili.

Naj verjamem tistim, ki niti za rešitev treh, štirih nujnih primerov nimajo ne poguma ne znanja, da ga bodo imeli za rešitev mnogo zahtevnejšega problema 25.671 izbrisanih, za kar bi bilo tako poguma kot znanja potrebnega precej več?