Dovolj je! Pravice in dolžnosti morajo biti za vse enake

Vedno sem želela pisati resnične, a pozitivne stvari. A včasih enostavno ne gre.

Sem mlado dekle, ki živi s starimi starši. Kar se dogaja po svetu in pri nas v zadnjem času, je skrb vzbujajoče. Bojijo se mladi, bojijo se starejši, bojijo se otroci. Zakaj? Ker nekdo ni opravil svojega dela.

Ker vztrajamo pri starih zakonodajah, ki ne peljejo nikamor. Ker se ne znamo, ne zmoremo braniti svojega naroda, svojih pripadnikov. Ker ne znamo stopiti skupaj kot celota in se upreti manjšinam. Vseh ljudi seveda ne moremo metati v isti koš. Zdaj so krivi vsi Romi, ampak niso.

Kaj pa tisti, ki delajo, tisti, ki svoje otroke pošiljajo v vrtce in šole, tisti, ki se naučijo našega jezika in naše kulture? Res je večji poudarek na tistih, ki delajo kriminal, a vseeno ne smemo pozabiti. Tudi vsi pripadniki Slovenije nismo enaki. In nikoli ne bomo. A kot narod moramo stopiti skupaj in reči DOVOLJ.

Enostavno moramo. Vsi skupaj. Pravice in dolžnosti morajo biti za vse enake, ne more biti nekdo vreden več kot vsi ostali. Ne more nekdo imeti več pravic kot ostali. Ne gre. Ljudje imamo roke in noge – torej lahko delamo, imamo glavo in jezik – torej lahko govorimo, imamo možgane – lahko se učimo. Imamo vodo, milo – lahko poskrbimo za čistočo. Imamo vrtce in šole – lahko jih obiskujemo.

Še tisti, ki so gibalno ovirani, delajo, še tisti s posebnimi potrebami se borijo. Zakaj se ne bi tudi pripadniki manjšin? Država naj to spremeni, socialne podpore so prevelike in niso pravično razdeljene. Številke smo slišali od različnih ljudi, tudi v javnosti.

Ne obsojam nikogar, iščem rešitve. Za dobro vseh. Ko nekdo naredi kaznivo dejanje, naj zanj odgovarja – pa ni važno, katere vere ali rase je. Naj bo pravica za vse.

Če je naš uradni jezik slovenščina, naj se v uradnih prostorih tudi uporablja, ne da te mlada gospodična v banki vpraša, v katerem jeziku bomo govorili. To ni sprejemljivo. Osnove se lahko nauči vsak. Tudi starši otrok v vrtcih in šolah bi se lahko navadili na vljudnostne izraze, kot so dober dan, nasvidenje – ne da te samo grdo pogledajo in gredo stran. Ne govorim, da to počnejo vsi, to so posamezniki.

Sama sem imela izkušnjo s Ciganom, sam si je tako rekel, ko sem obiskovala še osnovno šolo. Ponižal me je pred celo šolo, ko me je žalil z umazanimi, lažnivimi besedami, in ko sem se samo branila, sem bila kriva jaz – ker sem punca, ker sem nesočutna. Jaz sem se morala opravičiti njemu, on pa se mi je režal v obraz. To mi bo za vedno ostalo v spominu. Tudi sama nisem svetnica, delam napake, se učim. Tudi moja družina ni popolna.

Moj oče že dolga leta ne dela, prejema socialno pomoč, ne živim pri njem že od petega meseca starosti. Jaz ga ne podpiram in ga nikoli ne bom. Je sposoben delati, je zdrav človek. Le delal ne bi, ker mu ni treba. In zato me je zgodba, ki se je končala tragično, tako prizadela. Ni pravično, da je ugasnilo človeško življenje.

To bi bil lahko naš oče, naš stric, naš brat, naš sin, naš mož. Čeprav ne živim na ogroženem območju, me je strah. Iskreno me je strah, kam gremo. Kam bomo prišli. Lahko sploh še kaj spremenimo?

Iskreno si želim, pa čeprav se kruto sliši, da moški ni umrl zaman. Da je bila ta smrt pot v nove, boljše čase, in ne pot v pogubo.

Dovolj je!

***

Tina Lasnik, Jesenice.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.