Ogroženi niso ljudje, temveč medvedi

Delo, 27. oktobra

»Od nekdaj je največ medvedov na Kočevskem in Notranjskem, prek Kolpe v Gorskem kotarju ter po Dinaridih do Balkana. Več stoletij so na tem obsežnem območju živeli v slogi in sodelovanju z naravo tudi kmetje, plemiči in podložniki.

Lovski upravičenci so se sicer skozi zgodovino menjavali, vendar so vsi na primernih mestih krmili medvede ob prežah za opazovanje in odstrel medvedov.

Zdaj je vse drugače. Medvedov se več ne krmi! Zato so za preživetje prisiljeni iskati hrano po smetnjakih, kmetijah in po vaseh, kjer jih večina sprejema kot tatove, ki jim kradejo in jih še ogrožajo,« je zapisal mag. Janez Černač v razmišljanju o problematiki rjavega medveda na Slovenskem.

Ogroženi niso ljudje, ampak medvedi

Mag. Černač velja za dobrega poznavalca te tematike in ima tudi veliko praktičnih izkušenj, saj je v preteklosti kot lovski in kot gozdarski strokovnjak pomagal sooblikovati in udejanjati politiko upravljanja z rjavim medvedom na naših tleh. Spominjam se, kako učinkovito so proti koncu 80. let minulega stoletja pri nas pristojni reševali težave.

Iz zgodovine bi se lahko marsičesa naučili, med drugim tudi o krmljenju rjavih medvedov na mrhoviščih, na kar opozarja kolega Černač. Rad prebiram znanstvene izsledke o tem ukrepu in tudi dileme strokovnjakov, do kod naj krmljenje sploh gre. Pred časom sem še enkrat prebral sicer javnosti že znano poročilo (www.dinalpbear.eu), da so v okviru projekta Life Dinalp Bear kot prvi izvedli pravi preskus priljubljenosti mrhovine v primerjavi s hrano rastlinskega izvora.

»V preskusu smo 19 krmišč 2 leti izmenično zalagali le s koruzo oz. s koruzo in ostanki divjadi (zlasti povožene srnjadi in jelenjadi) in rabo krmišč nepretrgoma spremljali s fotopastmi. Poskus je pokazal, da so bila krmišča z mrhovino bolj priljubljena predvsem v letu, ko je bilo naravne hrane malo (2017), v letu 2016 pa so bile razlike med obema tipoma krmišč zanemarljive. Mrhovina je pomemben del naravnih prehranskih spletov.

Na osnovi naših izsledkov predlagamo, da se mrhovino divjih živali (zlasti povoženih) lahko polaga takrat, ko je na voljo in se jo lahko brez večjega napora dostavi na krmišče. Krmljenje se ne sme izvajati stihijsko oz. se ga sme uporabljati le takrat in tam, ko želeni učinki krmljenja (odvračanje medvedov od naselij, štetje, privabljanje zaradi lova) presegajo neželene, in na osnovi argumentirane presoje.«

Spominjam se, da so nas mlade lovce nekoč učili, da se mrhovišča za medvede z namenom zadrževanja medvedov od naselij vzdržujejo le v osrednjem območju, in sicer tako, da ne povzročajo navezanosti medveda na človeka. V prostoru so enakomerno razporejena in oddaljena od naselij praviloma ne manj kot 2 km.

Na mrhovišče se poleg mesa – mrhovine in klavskih odpadkov (tudi ostankov prostoživečih živali) – zlasti poleti polaga tudi koruza, jeseni pa sadje in tropine. Mrhovišča za medvede se zalagajo redno. Pri razporejanju krmišč, namenjenih živalim drugih prosto živečih vrst, se v osrednjem in robnem območju upošteva, da jih bodo obiskovali tudi medvedi.

Zato morajo biti čim bolj oddaljena od naselij in od meja območij ter razporejena glede na mrhovišča za medvede. Upam, da me spomin ne vara. Sem eden od podpisnikov peticije, da naj o upravljanju z rjavim medvedom odloča izključno stroka. Peticija je namreč nastala ob podpori strokovne posvetovalne skupine za upravljanje velikih zveri, v kateri so tudi ugledni in referenčni strokovnjaki z ljubljanske biotehniške fakultete, Zavoda za gozdove Slovenije in Zavoda RS za varstvo narave.

Drugopodpisani pod peticijo je prof. dr. Klemen Jerina, sicer strokovnjak za upravljanje medveda z biotehniške fakultete. Čas je že, da stroka končno dobi odločilno besedo. Laičnega modrovanja povprek in počez je bilo dovolj! Z zanimanjem tudi pričakujem novo strategijo za upravljanje z rjavim medvedom, ki jo pripravlja pristojno ministrstvo za naravne vire.

V pismu se mag. Černač obrobno dotakne še Etičnega kodeksa slovenskih lovcev v luči nekaterih sprememb, ki so se zgodile okoli izvajanja lova s pomočjo optičnih pripomočkov tudi ponoči. Tema ni nova in o njej sem v Delu že pred časom pisal tudi sam.

Lovska etika ima v srednjeevropskem (germanskem) prostoru globoke korenine, ki so se razrasle tudi na območje današnje Slovenije. Temeljna načela lovske etike in lovske pravičnosti ostajajo skozi stoletja del lovske tradicije in izročila. Družbena vloga lova in lovstva se je res spreminjala, etična načela, šege in običaji ter lovska pravičnost pa so ostajali kot trajne vrednote in načela, ki jih v slovenski zeleni bratovščini bolj ali manj spoštujemo in prenašamo iz generacije v generacijo.

Černač namiguje na prekomerno uporabo optičnih pripomočkov na lovskem orožju in za opazovanje divjadi. Celo v popolni temi, kar je po njegovem v nasprotju s še vedno veljavnim Etičnim kodeksom slovenskih lovcev. Ta je sicer v fazi sprememb in dopolnitev, zakonska določila o lovu ponoči s pomočjo nočne optike in termovizije pa so jasna kot beli dan in lovcem razumljiva. Le spoštovati jih je treba!

***

dr. Marjan Toš, LD Dobrava v Slovenskih goricah