
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Ob rob odločitve ustavnega sodišča je treba zapisati, da je ločitev javnega in zasebnega zdravstva nujna zato, da se pošteno razporedijo stroški, ki jih ima javni sektor s svojim delavcem. To so vse pravice iz delovnega razmerja, vse obveznosti iz kolektivnih pogodb in vse obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Torej obvezni prispevki iz bruto plač, dopust, bolniška, izobraževanje, malica, prevoz na delo, mogoče tudi zakup parkirnega mesta in še kaj. Torej vse pravice iz delovnega razmerja plača javni zavod.
K tem splošnim stroškom sekundarni zaposlovalec ne doda nič. Izračunano čez prst bi moral sekundarni zaposlovalec plačati javnemu zavodu, od katerega si izposoja delavce, najmanj 30 odstotkov zaslužka, ki ga pri njem ustvari izposojeni delavec. Najbolj pošteno bi bilo, če bi pogodbo o zaposlitvi delavcev iz javnega zavoda pri sekundarnem zaposlovalcu oz. zasebniku ali koncesionarju sklenil direktor javnega zavoda in tako obračunal svoje stroške.
Konec 80. let in v začetku 90. sem v vlogi direktorja prakticiral take vzajemne interese in rešitve. Vsi so bili zadovoljni. Zdravnik je imel matično zavarovanje, plačilo vseh stroškov in del plače zaslužene pri zasebniku, sekundarni zaposlovalec pa visoko usposobljenega delavca. No, ti srečni časi kreativnega menedžmenta so počasi z vse večjim vmešavanjem države izpuhteli. Te akrobacije se verjetno z upoštevanjem današnjega režima izplačevanja dela plače v javnem sektorju ne da izpeljati.
Bi pa bila ena od možnosti, na katero nas napotuje ustavno sodišče v zvezi z razlago razumne ločitve javnega in zasebnega zdravstva. Pa še mala podrobnost. Račun, ki ga izstavi zasebnik ali koncesionar za svojo storitev, ni obremenjen z DDV. Ta dva nič ne vrneta v proračun.
***
Franc Hočevar, Lavrica
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Komentarji