Zakaj morajo vsi otroci – slovenski, albanski, romski – poznati angleški jezik?

Svetovni dan otrok zaznamujemo 20. novembra, ko je bila leta 1959 sprejeta konvencija o pravicah otrok. Od takrat se vedno znova ponavlja poziv Unicefa, naj jim zagotovimo njihovo temeljno pravico, pravico do življenja v miru!

Beremo slovensko?

Pred leti je nekdo na spletni strani Vlade RS zapisal: »Kako drugačen, boljši, lepši in bolj prijazen bi bil svet, če bi se vsi otroci učili esperanta!« Da, gre za dvojezičnost v smislu materni jezik in mednarodni jezik esperanto. In gre za drugačno jezikovno politiko, saj je pravo ime za današnjo jezikovno politiko kulturno-jezikovno posilstvo. Skratka, danes velja pravilo večjega in močnejšega, in to tako v Sloveniji kot v Evropi in svetu!

Ta misel o drugačnem svetu je bila zapisana kmalu po prvem begunskem valu zaradi vojn, vendar danes stanje ni boljše, pač pa še slabše! Svet in razmere se spreminjajo hitreje, kot smo pričakovali. Spomnimo se samo vojn, migracij, nacionalizmov, podnebnih sprememb, novih tehnologij (za oboroževanje!), transportnih možnosti, komunikacij, umetne inteligence itd. Selitve ljudi – prisilne ali prostovoljne – so zato postale stalnica. Prav zato lahko samo dodamo: koliko hudih stisk, prisile, ponižanj in nesporazumov bi ljudem, predvsem pa otrokom (!) prihranili, če bi vsi otroci znali esperanto. Predvsem bi se otroci lahko takoj in bolj prijazno povezali z vrstniki ter vključili v novo okolje!

Svet, Evropa in Slovenija so sredi velikih sprememb in lahko usodnih odločitev, ki bodo vplivale na prihodnost – predvsem otrok! Pri tem bo odločilno tudi povezovanje ljudi za mir in sodelovanje ali pa še naprej razdvajanje, hujskanje, izkoriščanje in navidezno reševanje problemov z vojnami. Ob letošnji obletnici Organizacije Združenih narodov in skorajšnji obletnici splošne deklaracije o človekovih pravicah moramo spoznati, da sta to dva izmed najpomembnejših temeljev novejše človeške civilizacije. Na tej podlagi moramo iskati pot naprej in eno temeljnih vprašanj sta zaščita maternih jezikov in enakopravno sporazumevanje. Skratka, pravična jezikovna politika doma in po svetu.

Kozma Ahačič: Neoprijemljivost časa pušča sledi tudi v jeziku

Znotraj teh sprememb Slovenija ni izoliran otok, ampak je zaradi geografske lege in majhnosti še bolj izpostavljena. V Sloveniji se zdaj vsi otroci, od prvega razreda dalje, prisilno učijo angleško. Torej se slovenski otroci učijo slovensko in angleško, na dvojezičnem območju slovensko, angleško ter italijansko oziroma madžarsko; priseljenski in romski otroci pa materinščino (na primer albanščino, romščino), slovenščino in angleščino. Torej vsaj dva, če ne tri tuje jezike; znanje kateregakoli jezika pa zahteva okrog dva tisoč ur učenja, kar je, mimogrede, enako uram, potrebnim za poklicno izobrazbo. In zakaj morajo vsi otroci (slovenski, albanski, romski itd.) poznati angloameriško kulturo in jezik? Kakšen izobraževalni – predvsem pa vzgojni cilj – uresničuje država Slovenija, natančneje, ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MVI)? Če je odgovor glede materinščine in jezika okolja jasen, je odgovor glede angleščine lahko le ohranjanje imperializma in kolonializma!

In če se vrnemo k stavku o boljšem in prijaznejšem svetu, se ta z nadaljevanjem imperializma ter kolonializma pač ne more graditi! Torej lahko stojimo in gledamo (a tako nadaljujemo kolonializem, diskriminacijo in raznarodovanje); čakamo, da z bojišča velikih narodov za prevlado dočakamo novega kolonizatorja (verjetno kitajskega); ali pa zahtevamo od naših ustanov in strokovnjakov, da nam predstavijo nove, drugačne možnosti. MVI je že dolga leta, pa tudi lani ob prenovi nacionalnega programa VIZ, imelo na mizi drugačne predloge, vendar so ostali (namerno?) zanemarjeni. Eden izmed predlogov je bil preprost: materni jezik – mednarodni jezik – tuji nacionalni jeziki po potrebi ali želji.

Zdaj je že jasno, da bomo morali sami iskati rešitve ali pa nas bo v iskanje prisililo vse večje število nesporazumov in spopadov oziroma izrednih dogodkov. Ob vseh spremembah doma in po svetu bo treba spremeniti tudi sistem pouka tujih jezikov oziroma jezikovno politiko – in to v korist otrok! Razumevanje in spoštovanje drugih ter drugačnih zahtevata najprej enakopravno sporazumevanje! In to spet velja tako za Slovenijo kot za Evropo in svet.

Berite, če želite, konvencijo o pravicah otrok, kjer piše o pravici do preživetja, do razvoja sposobnosti, do zaščite pred izkoriščanjem, do sodelovanja in udeležbe v družbi itd. A verjetno vas bo kmalu postalo sram, kot je tudi mene. Razkorak med zapisanim in resničnostjo je namreč sramota za vse nas odrasle! Lahko še naprej brezbrižno molčimo in gledamo ta razkorak? Mar ne gre za mojega, tvojega, naše otroke?

Slovenija bi lahko, glede na vse okoliščine in izkušnje na tem področju, poiskala nove rešitve v smeri večje človečnosti in enakopravnega sporazumevanja ter sodelovanja! Naredimo torej Slovenijo – ne večjo – pač pa bolj otrokoljubno in mednarodno prepoznavno!

***

Janez Zadravec Klugler, Maribor

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.