Pametna država je pametnejša od Hamleta: pravočasno prepozna gnilobo

V članku je dr. Špela Stres kritično obravnavala slovenski sistem financiranja znanosti. Z zavzemanjem za jasnejša pravila, merila in učinkovitejše upravljanje znanosti je želela svetovati, kako ozdraviti zavožen sistem slovenskega financiranja znanosti in visokega šolstva, da bo ta primerljiv z evropskim, z namenom povečanja inovativnosti in razvojne uspešnosti Slovenije.

Radi bi višje plače in nižje davke. Toda za ta paket ustvarimo premalo

Posebej izpostavlja delovanje Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije RS (MVZI) ter Agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (Aris) ter del odgovornosti pripisuje tudi neučinkoviti »etični infrastrukturi«.

Avtorica opozarja na pomen Nacionalnega sveta za etiko in integriteto v znanosti, ustanovljenega (v nadaljevanju Svet), zakonsko ustanovljenega pri ministrstvu MVZI, vendar meni, da brez jasnih pristojnosti in neodvisnosti ta Svet ne more bistveno vplivati na sistemske nepravilnosti. Menim, da je pri tem zgrešila bistvo poslanstva tega Sveta, ki ni namenjen nadzoru poslovanja, kadrovanja ali upravljanja Arisa, MVZI, univerz in inštitutov, temveč za presojo etičnosti raziskovalnega dela, raziskovalnih metod in odnosov znotraj raziskovalnega procesa.

Temelj znanosti je iskanje resnice, zato mora raziskovanje potekati v skladu z etičnimi načeli, kar je opredeljeno z več mednarodnimi kodeksi. V Sloveniji se pri tem opiramo predvsem na Evropski kodeks raziskovalne integritete, ALLEA. Svet lahko institucijam svetuje pri oblikovanju etičnih standardov svojih komisij za etiko, pri obravnavi prijavljenih kršitev, vendar tudi tu nima nikakršnih izvršilnih ali pravnih pooblastil. Še manj, da bi posegal v poslovanje ali kadrovske odločitve institucij, temveč deluje predvsem kot strokovni in etični svetovalec – seveda bi tudi Arisu.

Aris ima zelo podrobno pravno in proceduralno ureditev za ocenjevanja raziskovalnega dela, a čemu nima samostojnega etičnega kodeksa odločanja o financiranju raziskav? To je bistvena razlika: pravila določajo postopke, etični kodeks pa način odgovornega in pravičnega ravnanja. Smiselno bi bilo, da bi Aris oziroma njegov Znanstveni svet tesneje sodeloval s Svetom za etiko.

Enako velja za etične komisije posameznih raziskovalnih ustanov, zlasti pri obravnavi spornih raziskovalnih vsebin, neustreznih recenzij ali etičnih kršitev, kot sta nepotizem in oviranje raziskovalnega dela, a se teh možnosti ne poslužujejo. Vodstvo Arisa v presojah dodeljevanja sredstev projektnega in programskega dela zavrača pritožbe na sporne recenzije vsebin predlogov, pri čemer pri odločitvah o financiranju tudi ne prevzema odgovornosti za morebitne etične in moralne kršitve raziskav in njihovih izvajalcev.

Čeprav ima vse možnosti sankcioniranja etičnih kršitev, kot so oviranje dela, t. i. »trpinčenje« na delovnem mestu, ali nepotizem kot najbolj pogoste kršitve z začasno ali trajno prepovedjo financiranja kršiteljev, a teh mehanizmov doslej ni uporabljal, tudi ne v času kratkega mandata dr. Špele Stres na čelu agencije. Zato menim, da je avtorica v svoji sicer lucidni analizi kritiko usmerila v napačno smer. Etičnost poslovanja in ocenjevanja raziskovalnega dela naj se praviloma ureja znotraj teh organizacij in samega Arisa. Svet lahko le deluje kot morebitni svetovalec, kot pove že ime, a nima drugih/pravnih pooblastil!

Za konec: problem etične infrastrukture presega samo področje znanosti in žal odraža širše stanje slovenske družbe. Erozija moralnih vrednot je vidna tudi v državni politiki, gospodarstvu in okoljski politiki, kjer se zakonodaja pogosto zavestno krši na različnih ravneh upravljanja!

Dandanes npr. so si mnoge državljanke/-ni za bodoče vodenje države na najvišjem nivoju izbrali dva v preteklosti pravnomočno obsojena kršitelja zakona, politika, ki naj nam skupaj s somišljeniki tlakujejo novo pot v bolj pravično prihodnost? Slovenija se tako ne sooča le s krizo upravljanja znanosti, temveč z vprašanjem splošne odgovornosti in integritete same družbe.

***

prof. dr. Tamara Lah Turnšek, nekdanja direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo in sedanja članica Nacionalnega sveta za etiko in integriteto v znanosti pri MVZI.