Med pravicami, dolžnostmi in propagando

Načeto je več zanimivih, a hkrati perečih družbenih vprašanj.

Gospa Špelca Mežnar, nekdanja sodnica na ustavnem sodišču, se hvalevredno posveti razvoju človekovih pravic in priporoča previdnost pred pravosodnimi skrajnostmi. Predstavi neki namišljen primer: Če nekdo strelja v zrak sredi naselja, ali sme policist takoj vstopiti v stanovanje strelca?

Naša ustava obdolženim osebam v kazenskem postopku zagotavlja visoko varstvo

Razširimo, če zaradi streljanja morda žvenketa steklo po drugih stanovanjih in ljudje vpijejo; policist vdre v stanovanje, nakar med strelcem in njim spregovori orožje ter strelec umre?

Policist se je po poklicni dolžnosti moral odločiti v hipu, razna sodišča (zaključno z ESČP) pa si bodo potem vzela čas, več let obdelovala primer in policista morda na koncu obsodila? Avtorica članka v tem slogu najbrž upravičeno omenja možnost pretiranega zaščitništva do storilcev kaznivih dejanj?

Gospod Vojko Volk ugiba o koncu t. i. najdaljšega dne predsednika Donalda Trumpa. Pri tem piscu velja nekoliko popaziti na njegovo logiko. Najprej, iz spoznanj napoleonskih časov izvede trditev: »Vojak je v resnici samo človek, ki izvršuje ukaze.« Taka trditev skoraj ni dostojna poslanstvu našega visokega politika in državnega uradnika.

Najdaljši dan

Tudi vrhovni poveljnik/poveljnica je zlasti v času vojne v lastni državi predvsem vojak/vojakinja, ki nima nadrejenega, od katerega bi prejemal/prejemala ukaze? Pisec je s tem obelodanil svoje čudno razumevanje vloge tako vojaka, borca, branilca domovine in države kot tudi vloge domačega vojaštva v celoti. Nezaslišano, podcenjevalno in nedopustno.

V časih, ko nas že tarejo podnebne spremembe z ujmami, z možnostjo dvigovanja gladine morja, zaradi tega in naraščanja števila planetnega prebivalstva ter množične selitve ljudi bodo bodoče generacije postavljene v položaj, ko bodo morali biti vsi državljani udeleženi v samozaščiti – vsak po zmožnostih.

Vsi bodo morali izvrševati svoje dolžnosti – ne po surovih eksercirnih ukazih, marveč po moralni dolžnosti za zadostitev nujnih potreb preživetja – iz ljubezni do rodu in domovine. Nekdanji romantični časi ugodnega življenja se najbrž iztekajo?

Še bolj se pisec zaplete v nelogičnost, sklicujoč se na pokojno mater, ki da ga je karala, ker da je v »Mladini« slabo pisal o svoji takratni državi Jugoslaviji. Kot piše, jo je tolažil: »Ni meni važno, kaj je res, važno je, kaj ljudje govorijo.« Tako! Po njegovem šteje zgolj propaganda, resnica je postranska?

Ni važno, kakšna je bila Jugoslavija, pomembno je, da ljudje o njej slabo govorijo. Cilj posvečuje sredstvo? Tudi o današnji državi Sloveniji vse preveč ljudi slabo govori. Čigav cilj se uresničuje? Se nam utegne pisanje nekdanje Mladinine nadobudne mladeži vrniti kot bumerang?

Kakorkoli, izkušena nekdanja ustavna sodnica s podajanjem svojih stališč apelira na umirjeno, realistično presojanje družbenih tokov, medtem ko vladni državni sekretar, glede na zapisana stališča, pričakuje uspeh od navijaške propagande – četudi s širjenjem neresnic?

Morda bi morali čelni vodje države nekoliko uskladiti svoje poglede? Ne kot z rogovi v vreči prepričevati ljudstvo o pravi smeri delovanja.

Očitno bo omenjeni najdaljši dan še zelo dolg; vnaprej ni mogoče uvideti konca? Tudi s pismi državljanov v časopisju je najbrž mogoče prispevati, da se življenje steka v znosnejšo obliko.

***

Ivan Lah, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.