Med dobrimi ljudmi, kristjani

V pred- in poreferendumski razpravi o zakonu o prostovoljnem končanju življenja se je pokazalo, da ni šlo toliko za bolnike kot za boj za oblast, obrambo verske dogme in paternalizma duhovščine ter zdravniškega stanu.

V kampanji je bila uspešno uporabljena kultura strahu, značilna za nasilneže, najbolj bosa pa je izjava, da je zmagalo življenje. To ne drži, ker življenje zmaguje z novim življenjem, ne s smrtjo, kamor vodi umiranje.

Zanimivi so bili nekateri spletni komentarji, da ljudje v svojo odločitev o končanju življenja ne bi smeli vpletati drugih in naj si pomagajo sami, a takšno stališče spregleda tiste, ki tega zaradi posledic bolezni ne morejo izvesti.

Različne cerkve samomoru, razen izjemoma, npr. iz plemenitih razlogov, niso naklonjene, ker se ne spoštuje »avtoriteta stvarnika«.

Tehnična rešitev človeškega stanja

Na podobnem stališču je tudi zdravstvena stroka, le da govori o naravnem poteku bolezni in ponuja rešitev v obliki paliativne oskrbe, a hkrati poudarja, da smo na tem področju kot družba storili premalo.

To je seveda razumljivo, saj paliativna oskrba ni predmet zdravljenja, mnogo energije, kadra in sredstev pa je v preteklih desetletjih šlo za organiziranje in izvajanje profitabilnih zdravstvenih storitev.

Da bi vest udeleženih v oskrbo umirajočega ostala mirna tudi v najhujših trenutkih, zdravstvena stroka izvaja tudi t. i. paliativno sedacijo.

To je medicinski poseg, ki blaži bolnikovo trpljenje, vendar hkrati s tem omeji ali (popolnoma) odstrani pacientovo zavedanje, pacient ostaja v takšnem, sicer reverzibilnem stanju, dokler bolezen ne opravi svojega.

Življenje, nevredno življenja

Ali se za to vrsto lajšanja trpljenja vedno in svobodno odloči umirajoči sam ali nekdo drug v njegovem imenu, ni znano. Raziskovalci pa so postavili še vprašanje, ali so trenutne ocene trpljenja in zavedanja v paliativni sedaciji točne.

Po njihovem mnenju je mogoče razlikovati tri vrste težav (ocena (ne)udobja, občutek (ne)zavedanja in doziranje/koncentracija sedativov).

Huda stiska je kot voda, ki išče pot na prosto. Prepovedani abortusi postanejo družinska skrivnost, tako je/bo verjetno tudi pri prošnji za prostovoljno končanje življenja oziroma se bo nadaljevala sedanja, bolj ali manj krvava samomorilska praksa.

Zato bi morali uslišanje prošnje za prostovoljno končanje življenja obravnavati kot milost in kot pravno dobroto za tiste, ki bi bili zakonito udeleženi v postopku.

Tu ne gre za (levičarsko) kulturo smrti, kajti to zlo prihaja od drugod kot vojna, terorizem, izkoriščanje, revščina, verski in ideološki pogromi, ki jih poganjajo pohlep, prestiž, zavist, skrajno sovraštvo, ljubosumje, nihilizem in boj za oblast.

***

Bojan Fekonja, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.