Ogledalo jedrski panogi

Hvaležen sem za izjemen članek dr. Renate Salecl, ki je nastavil ogledalo jedrski panogi. Njena opozorila o naraščajoči jedrski nevarnosti so jasna. Jedrske grožnje Vladimirja Putina in Donalda Trumpa bi morale prebuditi znanstvenike, politiko in slehernika.

Jedrska tesnoba

Članek je osupnil jedrske zagovornike. Z zamikom so na JedrskaSI zapisali, da je v članku več trditev, ki so zavajajoče ali neresnične. S tem se ne moremo strinjati, nasprotno, njihove kritike so pristranske.

Tesnoba izhaja iz neizogibnega dejstva: vojaška in civilna jedrska industrija sta povezani. Podporniki civilne jedrske energije nenamerno krepijo vojaško jedrsko industrijo.

Z vsakim novim civilnim projektom se krepi jedrski lobi in spodbuja tveganje širjenja jedrskega orožja. Poleg tega mnoge države pod krinko civilnega jedrskega programa na skrivaj razvijajo vojaški jedrski program.

Civilna jedrska industrija je zašla v slepo ulico in se spoprijema s številnimi težavami. Obnovljivi viri, kot so voda, sonce in veter, so čistejši, zanesljivejši, cenejši in trajnostni viri energije.

Civilna jedrska energija ostaja trajno nevarna. Varnega betona ni. Prav tako ni varnega reaktorja; netesnosti jekla starih reaktorskih posod ali varov lahko povzročijo katastrofo.

To smo opazili, ko je »luknjica velikosti šivankinega vboda« za skoraj dva meseca ustavila NEK. Razpad betona, staranje elektroinštalacij, korozija armatur in netesnost reaktorjev ogrožajo jedrsko varnost, kar lahko povzroči izpust jedrskih snovi v okolico.

Človeški pohlep, napuh in malomarnost, ki so povzročili največje jedrske katastrofe, dodatno ogrožajo jedrsko varnost še bolj kot tehnične pomanjkljivosti.

Jedrsko onesnaženje, tudi če ga regulatorji ne priznajo, ima hude zdravstvene posledice. Podcenjevanje posledice jedrske katastrofe v Fukušimi je, podobno kot administrativno znižanje praga kontaminacije za obvezno evakuacijo, predvsem ukrep zmanjševanja stroškov sanacije.

V Sloveniji ni jasne odločitve o ravnanju z visokoradioaktivnimi odpadki. Formalno bi jih morali shranjevati globoko pod zemljo, vendar jih iz praktičnih razlogov hranijo na površini kot »strateška zaloga« ali »dragocena dediščina zanamcem«. V resnici so okoljsko breme in strošek prihodnjih generacij.

Reprocesiranje (ponovna uporaba) jedrskih odpadkov, ki ga zagovarja slovenska jedrska stroka, ni primerna rešitev, kar dokazuje Frank von Hippel v knjigi »Plutonij, kako se je sanjsko jedrsko gorivo spremenilo v nočno moro«.

Dr. Renata Salecl navaja, da imamo v sebi povečane vrednosti stroncija 90 in cezija 137, posledica preteklih testiranj. Ne smemo dovoliti, da naši energetski načrti obremenijo prihodnje tisoče generacij z radioaktivnimi odpadki.

Medtem ko se obnovljivi viri razvijajo s pospešeno hitrostjo, se jedrski lobi zanaša na finančni dobiček in vpliv na politike. Okolja ne bo razbremenilo niti marketinško pretiravanje o jedrski renesansi niti koncept »vsemogočnih« SMR.

Povezanost je neizogibna vez med civilno in vojaško jedrsko industrijo, med jedrsko energijo in trajnimi posledicami za okolje ter med sedanjimi odločitvami in obremenitvijo prihodnjih generacij.

Slovenija si ne sme privoščiti, da bi postala talka tvegane jedrske tehnologije. Pomislimo na svarila Alberta Einsteina in Bertranda Russlla, pozovimo znanstvenike in politike, naj se uprejo jedrskemu marketingu in se odločijo za resnično trajnostne, obnovljive vire, brez uporabe fosilne ali jedrske energije. Spomnimo se človečnosti.

***

Matjaž Valenčič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije – ZEG, Portorož. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.