Maksiofacialni kirurgi in mit o potopu UKC

Gre za vehementno klicanje na pomoč medijev, ko se je skupina kirurgov maksiofacialne kirurgije odločila zapustiti UKC. Kot da bi šlo za potop največje bolnišnice. Mediji so se nemudoma odzvali in klicali na odgovornost vodstvo UKC, ki naj bi bilo krivo za takšno nevzdržno stanje.

Torej afera je v tem, da ti strokovnjaki ne morejo delati popoldne za dodaten zaslužek in zato gredo stran, krivi sta pa vodstvo in ministrstvo. In seveda so predstavniki ministrstva in UKC vedeli, za kaj gre, in neskončnokrat so morali medijem zagotavljati, da bodo zadeve urejene, da prihajajo novi kadri in da ni panike.

Polaganje krivde s strani medijev v usta teh odgovornih oseb je bilo na robu dostojnega, seveda popolnoma neprofesionalno. Profesionalno bi bilo poslušati obe strani in realna ozadja, ki so kot vedno zelo enostavna in banalna: denar. Odločba US v ničemer ne nasprotuje javnemu zdravstvu, le načinu omejevanja (nelojalne) konkurence.

V članku v Sobotni prilogi, kjer gospod Didanovič po razkritju več primerov zlorab razlaga »dejansko« stanje, se je še enkrat izkazal osnovni nesporazum oziroma osnovno zavajanje nekaterih zdravstvenih delavcev.

Nakopičena negativna energija v slovenskem zdravstvu

Vsakdo med nami se s študijem in delom zaveže neki dejavnosti. Zdravniki niso edini. Vsem požrtvovalnim in dobrim delavcem njihovo profesionalno delo »hodi domov« v zasebno okolje, saj vrhunski delavci ne morejo odrezati obveznosti, razmišljanja in odgovornosti, ko fizično zapustijo delovno mesto.

Tudi učitelji, gradbeniki, psihologi, novinarji, raziskovalci ... smo ob vikendih deležni telefonskih klicev strank, ki so v težavah, in jim seveda pomagamo. Vsi delavci v javnem in zasebnem sektorju imajo pravico več delati in več zaslužiti v primerjavi z manj sposobnimi in manj delavnimi osebami.

Ne verjamem, da je vrhunski specialist zaposlen v UKC za 80-odstotno obveznost, ker ni več dela. Če ima po težkih operacijah še več časa za delo, se lahko vključi v nacionalne ali mednarodne raziskovalne ali razvojne projekte, lahko predava na fakulteti ..., kar vse prinaša tudi nekaj dodatnega zaslužka.

Če to ni možno, ga lahko zaposlovalec, to je UKC, posodi – proda komurkoli za določeno odškodnino. Koliko lahko nekdo opravi dela, je omejeno s formalnimi ali neformalnimi standardi, ki zagotavljajo kakovost, in le toliko dela lahko nekdo kakovostno opravi.

Če nekdo odide iz javnega sektorja, zato ker ne bo smel dodatno služiti z 20-odstotnim angažmajem v svojem espeju, pomeni, da ni zavezan stroki, ni zavezan javnemu sektorju in javnemu zdravstvu, ni zavezan strokovnemu napredovanju na svojem področju v javnem sektorju, ki to omogoča, ampak mu je prvenstven zaslužek.

Seveda bi morali direktorji javnih zavodov (ki bi morali biti profesionalni menedžerji, ne pa kolegi zdravnikov) imeti možnost dodatno oziroma selektivno nagrajevati vse osebje – v zdravstvu in negi je večji problem kot nagrajevanje zdravnikov nagrajevanje srednjega medicinskega osebja, brez katerega zdravniki ne morejo delati.

Če imajo kirurgi na neki kliniki slabe pogoje dela, bi morali s temi problemi v javnost in izpostaviti, kaj je nujno postoriti, da se stanje izboljša. Lahko večkrat, dokler se stanje (nova stavba in oprema) ne izboljša. Ni pa pravi način bežanje iz UKC in obešanje na veliki zvon.

Se pa sprašujem, zakaj so koncesije sploh potrebne. V socializmu smo imeli manj zdravnikov, nobene koncesije in je bilo vse delo opravljeno. Ali kdo pozna frizerja, ki ima zaposlene delavce, ki imajo doma svoj espe in frizerski salon?

Poznate inštalaterja ali gradbenika, ki ima zaposlene, ki popoldne komercialno delajo na istem področju? Ljudje lahko kakovostno in odgovorno delamo le določeno število ur, nič več.

***

Bojko Jerman, Dolsko.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.