Interesi zdravstva proti pravici pacienta

V zadnjem tednu pred referendumom je zdravništvo objavilo veliko sporočil. Veliko je bilo propagandnih in agitacijskih, med njimi so bili tudi prispevki, ki so vsebovali tehtne pomisleke proti zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Med slednjimi izstopa besedilo treh zdravnic in zdravnika (v nadaljevanju: avtorji), na katero se odzivam.

Trezni razmislek pred referendumom

Prispevek, objavljen tik pred volilnim molkom, treznosti ne povezuje z dialogom. Zdravništvo, ki v treh obravnavah v državnem zboru ni pokazalo veliko želje, da bi tvorno oblikovalo ZPPKŽ, še manj želje je pokazalo prej, da bi mirno soočilo svoje argumente z argumenti druge strani, je z izbruhom razgretih stališč v zadnjem tednu pred referendumom, ko nanje ni bilo več mogoče argumentirano odgovoriti, povečalo vtis, da deluje propagandno in da mu ni do zmage najboljšega argumenta, ampak svojega.

V nadaljevanju se bom posvetil le temi, ki ji tudi avtorji namenijo največ prostora – trpljenju. Strinjam se z njihovo izhodiščno ugotovitvijo, da je trpljenje nemogoče objektivirati in izmeriti.

A zanje je ta ugotovitev iztočnica za razpravo o zdravniški stiski, ki se ji ne morem pridružiti. To svojo stisko avtorji ponazorijo s slovito moralno dilemo kretničarja vlaka, ki ogroža pet ljudi.

Teh pet lahko kretničar reši le tako, da žrtvuje eno nedolžno življenje, pri čemer je njegova stiska manjša, če to naredi s pritiskom na tipko, ki bo vlak preusmerila na tir z eno osebo na njem, kakor če ga ustavi tako, da na tir s petimi osebami nekoga potisne.

Dilema kretničarja je povsem neprimerna ilustracija moralnih dilem PPKŽ, saj pri PPKŽ nihče nikogar ne žrtvuje. To hitro priznajo tudi sami, ko zapišejo: »Poudariti želimo, da gre za prirojen način moralnega odločanja, pri čemer si z vsemi sesalci delimo močen mehanizem odpora do škodovanja drugemu.

Posledično na videz podobna dejanja dojemamo pomembno drugače.« Pritisk na gumb obremenjuje manj, res je, kot metanje nekoga pod tramvaj. A ta ugotovitev le podčrta, da primer ni ilustracija moralnega odločanja, ampak tega, kako lahko interesi odločevalca skrivijo moralnost odločitve in navedejo k sprejetju moralno zgrešene odločitve.

Moralnost in pravnost odločitve oz. ravnanja je bistveno določena z njegovimi posledicami za osebe, ki se razlikujejo od akterja, ne z velikostjo stiske slednjega, kot sugerirajo avtorji.

Če opustimo dolžno ravnanje in s tem povzročimo smrt pacienta, je moralna in tudi pravna odgovornost načeloma enaka, kot če je smrt posledica dejanja usmrtitve. Ko so posledice enake, je opustitev dolžnega ravnanja moralno in pravno izenačena ravnanju.

Nevroznanost, na katero se sklicujejo avtorji, ne daje in ne more dati odgovorov na vprašanje, kaj je prav. Lahko pa pojasni, zakaj ne naredimo tega, kar je prav – ker npr. ščitimo lastne interese. Prav to počnejo tudi sami, ko razpravo o stiskah pacienta nadomestijo z razpravo o lastnih stiskah. Te stiske so del poklica in so vnaprej znane. Kdor jih je zmore, se za ta poklic ne bi smel odločiti.

Postavljanje v ospredje lastnih interesov zdravnikov je jasno vidno tudi v kolektivnem sprenevedanju zdravništva ob dejstvu, da je v Sloveniji pasivna evtanazija (opustitev vsakega zdravljenja na željo pacienta) uzakonjena že 17 let v 34. členu zakona o pacientovih pravicah.

Pasivna evtanazija od zdravnika zahteva opustitev sicer dolžnega ravnanja, kar je za avtorje manj mučno od aktivnega ravnanja. Je pa dolgotrajnejše umiranje z opustitvijo zdravljenja praviloma bolj mučno za pacienta.

Zato po svetu vznikajo zakonodaje o pomoči pri umrtju. Ni prav, da interes zdravstvenega osebja prevlada nad interesi pacienta.

***

Igor Pribac, soavtor Zakona PPKŽ.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.