Plače voljenih funkcionarjev
Da so plače naših voljenih funkcionarjev v primerjavi z menedžerji pomembnejših podjetij v večinski državni lasti »sramotno« nizke, je spoznal tudi dr. Robert Golob, ko je prevzel funkcijo predsednika vlade. Njegova sedanja plača namreč predstavlja le približno četrtino tiste, ki jo je prejemal takrat, ko je bil direktor podjetja Gen-I. Njegov predhodnik Janez Janša je lahko sebi in drugim izbrancem kar z odloki delil zajetne dodatke k plači zaradi »smrtonosnega« koronavirusa. Toda v tem času je ta virus mutiral v manj nevarno obliko in odvzel možnost polnjenja žepov na njegov račun.
Politiki so bili v zagati, kako si kljub temu povečati plače. Zavedali so se namreč, da če bi to storili ad hoc, tega »raja« ne bi sprejela z navdušenjem. Torej je bilo treba najti ustreznejši način, in sicer da se poruši enotni plačni sistem javnega sektorja. Zato so v prvo bojno linijo postavili kar zdravnike, saj te prebivalci najbolj potrebujejo. In res, zdravniki so napovedali stavko, ki pa je niso uresničili, ker jim je vlada obljubila povečanje plač za kar nekaj plačnih razredov. Povsem pričakovano so potem protestirali tudi sodniki in predsednik vlade je nemudoma kot golob miru »priletel« k njim in jim ponudil nekakšen predujem v višini 600 evrov, da sirote ne bi utrpele prehudega pomanjkanja – in požel je bučen aplavz.
Zdaj se ta »duh« višjih plač širi tudi na preostala področja javnega sektorja. Pa kaj zato, pomembno je le, da bodo dobili znatno višje plače tudi voljeni politični funkcionarji. Da pa ne bi bilo videti, kot da so si politiki sami sebi dodelili višje plače, je premier dejal, da se te višje plače voljenih funkcionarjev izvedejo šele v začetku naslednjega mandata. Prebrisana poteza.
