Politični in kulturni infanticid

Pri nekaterih živalskih vrstah, vključno s primati, je značilen infanticid, ko samec s pobojem mladičev prejšnjega dominantnega samca odstrani konkurenčne gene in zagotovi, da se bodo viri skupine (hrana, zaščita) porabili za njegove lastne potomce. V človeških skupnostih pa imamo opraviti s političnim in kulturnim infanticidom, s katerim uveljavljene strukture moči (t. i. stara garda) preprečujejo kakršno koli konkurenco ali spremembo. Motiv je enak kot v naravi: ohranitev statusa quo tistega, ki trenutno obvladuje vire in prostor.

Kaj nam res sporoča vandalizem nad Titovim kipom

Nasprotni pojav sta politični in kulturni gerontocid, ki se nanaša na sistematično izločanje starejših generacij, njihovih vrednot ali fizične prisotnosti. Če je infanticid orodje, s katerim stara garda ohranja moč, je gerontocid orodje, s katerim mlada generacija poskuša prevzeti prostor. Stvar pa se še bolj zaplete, ker ideološka in vrednostna polarizacija pripadnosti isti generaciji ne zagotavlja enakih prepričanj. Znotraj generacije se pojavljajo trenja med tistimi, ki zagovarjajo (hitre) družbene spremembe, in tistimi, ki znotraj iste starosti ostajajo zavezani tradicionalnim ali konzervativnim vrednotam. Tako se obvladovanje virov in prostora prej ali slej dotakne simbolov, ki v javnem prostoru delujejo kot vizualna sidra družbene identitete, in spomeniki so eni od simbolnih artefaktov. Njihova simbolika presega upodobljeno osebo in naslavlja globoke psihološke in politične plasti. Kot artefakti so »zgoščena kultura«, ne vidimo le predmeta, temveč celoten sistem vrednot, zgodovine in identitete. Spomeniki torej ne govorijo le o preteklosti, temveč o tem, kako si tisti, ki so jih postavili, želijo, da bi si prihodnost zapomnila preteklost.

Brez pomisleka smo odstranili Titov tip

V zgodovini poznamo dve praksi odstranjevanja simbolov. Damnatio memoriae ali »obsodba spomina«. Odstranitev imen in podob je bila kazen za tiste, ki so izdali državo, s čimer se je preprečilo njihovo prihodnje politično čaščenje. Eden najstarejših in najbolj znanih primerov damnatio memoriae je bil izbris imena faraonke Hačepsut. Čeprav se je dolgo verjelo, da je šlo za osebno maščevanje, sodobna dognanja kažejo, da so z njenim izbrisom s seznamov kraljev želeli vzpostaviti neprekinjeno linijo moških vladarjev in s tem utrditi legitimnost naslednika Amenhotepa II. Druga znana praksa je odstranjevanje verskih simbolov, znana kot ikonoklazem (dobesedno »lomljenje podob«). Ta se skozi zgodovino pojavlja kot močno orodje za verske reforme, politične spremembe ali vzpostavljanje novega družbenega reda. Ko se režimi zamenjajo, so spomeniki prve tarče prav zato, ker njihova prisotnost simbolizira okupacijo prostora s strani prejšnje ideologije. Tako podiranje kipa postane »simbolni umor«, če simbolizira osvoboditev ljudstva in konec vpliva neke diktature.

Spomeniki in kratkovidnost naroda

Iskanje vzrokov za »simbolni umor« pa nima bližnjic. Faraonka Hačepsut je bila zelo uspešna vladarica, a je bila izbrisana, ker je bila ženska, in ne zato, ker bi izdala državo. Spomeniki borcem NOB in voditeljem tega boja in revolucije so bili postavljeni zato, ker so se borili za svobodo in niso izdali naroda in države, čeprav so komunisti vzpostavil nov družbeni red. Lahko pa bi govorili o infanticidu, ko je »stara garda« s kolaboracijo preprečevala kakršno koli konkurenco ali spremembo in o znotrajgeneracijskem konfliktu za obvladovanje virov in prostora med tistimi, ki so znotraj iste starosti ostajali zavezani tradicionalnim ali konzervativnim vrednotam, nasproti tistim, ki so hoteli družbene spremembe. Nemara pa je sedaj čas za nov družbeni dogovor, da se politikom in vojakom ne postavlja javnih spomenikov.

***

Bojan Fekonja, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.