Pomagati živeti ali umreti?

V času kanclerja Metternicha je oblast zagotovila prostor za grob vsakemu Slovencu in tudi sto let pozneje, v kraljevini Jugoslaviji, je bilo tako. Se je pa ponekod že pred prvo svetovno vojno in še bolj po njej začela »močna propaganda med delavstvom za sežiganje mrličev«, tudi z obljubami plačila pogreba in drugih podpor, kot so 1. julija 1926 za Dunaj poročali v Zborniku svečenikov sv. Pavla.

Še petdeset let, do 1978., je slovenska kultura pokopavanja telesa zdržala, v zadnjega pol stoletja pa smo od tako rekoč 100 odstotkov padli na evropsko dno, to je 13 odstotkov klasičnih pokopov. Smo evropski in verjetno svetovni rekorderji v tem spustu.

Še pred 40 leti je bilo ob naročilu pogreba jasno, da naročaš »v zemlji domači, da truplo leži«, danes te marsikje pričakajo s »saj bo žara, ne?« in ne moreš naročiti klasičnega pokopa, ker da ni prostora. Za pokop pepela je prostor vedno in povsod.

Če le zahtevaš grob, si čudak, ki ne ve, kako se svet vrti. Nekatere občine uvajajo prisilni sežig in zdrobitev kosti mrtvih teles nekaterih marginalnih skupin, kot so na primer občinski reveži.

Če ne zavrnemo zakona o pomoči pri samomoru, bomo naslednjih dvajset let gledali isti film. Morebiti bo čez pet let večini zdravnikov še jasno, da si od vsakega od njih želiš zdravja in preživetja. Vedno pogosteje pa bo, pod pritiskom predpisov, moral vprašati, ali naj ti morebiti le pomaga umreti.

Časa in denarja za operacije in zdravljenje bo vse manj. Za pomoč umreti bodo prostor in čas zagotovili vedno in povsod. Postopoma bo jasno, da to brezplačno in res prikladno pomoč odklanjajo le čudaki, ki mislijo samo nase, ne pa na sorodnike in družbo. Začeli jo bodo »odločno ponujati« marginalnim nemočnim skupinam.

Sčasoma bo zdravnik ob sprejemu vsakogar vprašal, ali naj mu pomaga ozdraveti in preživeti ali umreti. Tudi če izbereš življenje, ti bo vprašanje med zdravljenjem viselo nad glavo. In kljuval bo dvom, ali se lahko še zaneseš na vse, ki so iz srca prisegli, da ne bodo nikoli nikomur – tudi ko bi jih prosil – zapisali smrtne droge, pa jih zdaj demokratična država sili prav v to.

Lepo prosim, ne!

***

Dr. Drago Čepar, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.