Pomisleki o dokumentarnem filmu Slovenija – utrip divjine
V nedeljo, 25. decembra 2022, je bil na prvem programu TV Slovenija predstavljen avstrijsko-nemški dokumentarni film (ob sodelovanju slovenskih strokovnjakov) o Sloveniji z naslovom Slovenija – utrip divjine (približno 45 minut). Moj odziv je glede na datum oddaje nekoliko pozen, a film je trajen izdelek, ki bo gotovo še večkrat prikazan na različnih krajih.
Skladno z naslovom je v filmu dan poudarek prikazu neokrnjene narave v Sloveniji. Z lepimi fotografijami so predstavljeni zlasti gozdovi, alpski prostor in primorski del z obalo ter pester živalski svet. Film pomeni vsekakor dobro promocijo Slovenije, tudi v turistične namene. Kljub navedenemu imam do filma nekaj pomislekov. V primeru predstavitve velikih zveri bom navedel primer, kjer je prikaz neroden, o gozdovih pa je poleg slik (pre)malo povedanega, in še to pomanjkljivo oziroma celo napačno.
Kot neroden prikaz bi ob navedbi, da v Sloveniji živi skoraj 1000 rjavih medvedov, označil posnetek medvedov tik ob hiši, s komentarjem, da so ljudje v Sloveniji navajeni sožitja z medvedi. Osebno mislim, da je 1000 medvedov v Sloveniji preveč, saj se razširjajo tudi na območja, ki zaradi poseljenosti zanje niso primerna, in bomo imeli s tem še težave. Poleg tega bi odsvetoval, da bi se razumelo kot sprejemljivo, da se medvedi brezskrbno potikajo okrog hiš.
Za napačne moram označiti nekaj navedb o gozdovih. Gozdovi pokrivajo skoraj 60 odstotkov površine Slovenije, na območjih bolj ohranjene narave še več. V območjih Natura 2000 gozdovi zavzemajo približno 70 odstotkov površine. Menim, da bi za tako prevladujoč element ohranjene krajine moral biti v filmu vsaj omenjen razlog za ohranjenost; vsaj toliko, da bi se izognili napačnim navedbam in nesmislom, ki jih omenjam v nadaljevanju. Za slovenske gozdove sporne navedbe sicer ne pomenijo nič slabega, so pa napačne in krivične do slovenskega gozdarstva oziroma vseh, ki v Sloveniji skrbijo za gozdove.
Naj najprej navedem nekaj dejstev o slovenskih gozdovih in gozdarstvu. Slovenski gozdovi imajo pretežno naravno sestavo drevesnih vrst in naravno zgradbo ter so bogati z lesno maso, ki je za gozd pomembna tudi z ekološkega vidika. Vendar takšni niso naključno ali le kot ostanek preteklosti, ampak so takšni zaradi načrtnega sonaravnega gospodarjenja z njimi že dolga desetletja, ponekod celo sto let in več. Oddaljena preteklost v tem pogledu za naše gozdove niti ni bila najboljša. Leta 1875 so gozdovi pokrivali 36 odstotkov Slovenije, danes skoraj 60 odstotkov; njihova današnja povprečna lesna zaloga je blizu optimalni, približno 300 kubičnih metrov po hektaru, kar je najmanj dvakrat toliko kot pred 70 leti.
Glede ohranjenosti gozdov je treba poudariti, da je Slovenija ena od zibelk sonaravnega gospodarjenja z gozdovi v Evropi in svetu. V gozdovih visokega krasa, ki so v filmu posebej omenjeni, so se gozdarski strokovnjaki že pred približno 130 leti uprli tedaj v Evropi uveljavljenemu golosečnemu gospodarjenju z gozdovi in se odločili za prebiralno gospodarjenje, ki je bilo v tistem času izviren način dela z gozdovi. Takšno gospodarjenje je ohranilo naravno sestavo in zgradbo gozda ter ohranjalo gozdna tla pod trajno zaščito gozda, kar je bilo za ohranitev tal na občutljivem kraškem svetu še posebej pomembno. Tudi drugod po Sloveniji so nekateri gozdarji iskali sonaravne poti dela z gozdom. Po drugi svetovni vojni, že 70 let torej, je v vseh slovenskih gozdovih v celoti uveljavljeno sonaravno delo z gozdom. Golosečno gospodarjenje, ki se v Evropi v velikem obsegu izvaja še danes, je v Sloveniji že od leta 1949 prepovedano, razvite so bile in v operativno delo uspešno prenesene sonaravnemu delu z gozdom prilagojene oblike načrtovanja in vzgoje gozdnih sestojev.
Namesto vsaj bežne omembe navedenega je v filmu na primer ob posnetku zveri v gozdovih visokega krasa navedeno, da so ti gozdovi primerni za živali, saj »so notranjski in kočevski gozdovi večinoma nedotaknjeni«. Pri navedbi gre za grobo netočnost, lahko pa jo označimo tudi za grd spregled resničnega razloga za ohranjenost teh gozdov in prispevka slovenskega gozdarstva k ohranjeni slovenski krajini. Ti gozdovi niso nedotaknjeni, ampak gospodarjeni sonaravno in strokovno. V teh gozdovih lahko med nedotaknjene gozdove uvrstimo le gozdne rezervate, ki jih je na kočevskem in postojnskem gozdnogospodarskem območju, ki zajemata pretežni del našega visokega krasa, le približno 1,5 odstotka površine. Če k temu s približkom prištejemo še varovalne gozdove, kjer se izvajajo pretežno le sečnje za krepitev varovalne vloge gozda in jih je v navedenih območjih slabe 3 odstotke, je očitno, da je v teh gozdovih več kot 95 odstotkov gozdov t. i. večnamenskih, s katerimi se sonaravno gospodari z namenom pridobivanja lesa, a seveda hkrati z namenom ohranjanja in krepitve vseh drugih vlog gozda.
Iz gozdov obeh obravnavanih območij smo v zadnjih 100 letih pridobili približno 50 milijonov kubičnih metrov lesa. Če bi z njim naložili tovornjake in jih postavili v vrsto drugega za drugim, bi obkrožili Zemljo po ekvatorju. Slovenski gozdarji smo lahko ponosni, da so ti gozdovi po vseh teh letih in posegih zaradi pridobivanja nam vsem potrebnega lesa lepo ohranjeni in po navedbah iz filma očitno še vedno videti nedotaknjeni. Napačne in nesmiselne navedbe v filmu so nepotrebne, do slovenskega gozdarstva krivične in izgubljena priložnost, da bi ob prikazu slovenskih gozdov še enkrat povedali, da je s pravilnim gospodarjenjem z gozdovi – po vzoru narave – mogoče gospodarjene gozdove ohranjati v stanju, ki je blizu naravnemu. To sporočilo bi bilo dodana vrednost filma in zelo koristna spodbuda obsežnim območjem Evrope ter zunaj nje s prevladujočimi sterilnimi monokulturami dreves ene vrste ali z drugače uničeno naravo, kjer bo film gotovo pritegnil še posebej veliko pozornost.
Za dodatno ilustracijo pomanjkljive obravnave gozdov v filmu naj navedem še primer, ko je ob posnetku sove kozače (v Evropi zelo ogrožene vrste, v Sloveniji pa ne, saj živi pri nas kar 5 odstotkov evropske populacije te ptice, op. Ž. V.) navedeno, da »te ptice najraje živijo v pragozdovih, v Sloveniji pa so naredile izjemo«. Kako torej?! Ali naj bi se sove kozače morda dogovorile za takšno izjemo? V drugih evropskih državah teh ptic v gospodarskih gozdovih večinoma ni, ker tam nimajo pogojev za življenje. V slovenskih gospodarjenih gozdovih pa imajo ugodne življenjske pogoje, zlasti dovolj debelih dreves, v katerih si lahko najdejo primerno velika dupla. To je seveda spet posledica sonaravnega načina dela z gozdovi.
