Pomoč pri končanju življenja ni temeljna človekova pravica

V društvu Srebrna nit slogan Moje življenje, moja pravica interpretirajo kot temeljno pravico posameznika do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ), zagotovljeno s strani države. Da lahko razumemo, zakaj gre pri taki interpretaciji za bistroumni nesmisel, je treba znati ločevati med pravico kot pravno kategorijo in »pravico« kot svoboščino, kar pojasnjujem v nadaljevanju.

Ko govorimo o tem, da je država dolžna zagotoviti uresničevanje določene pravice, zavarovane z ustavo, deklaracijami ali konvencijami, govorimo o pravici kot pravni kategoriji. Ko govorimo o »pravici« kot zagotavljanju neomejevanja človekove svobode, pa govorimo o svoboščini. Pravica do življenja je ustavno zagotovljena pravica, opredeljena v splošni deklaraciji človekovih pravic in evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP). Pravica do smrti oziroma samousmrtitve pa ni nikjer opredeljena pravica in ne obstaja kot pravno kategorizirana pravica. »Pravica« do smrti je kvečjemu lahko zgolj svoboščina, na podlagi katere se vsak samostojno odloča, ali bo živel ali umrl. Temeljna razlika med svoboščino in pravico kot pravno kategorijo je torej v tem, da pri svoboščini sami odločamo, kaj bomo storili, medtem ko nam uresničevanje temeljne pravice mora zagotoviti država.

Izpeljevati »pravico« do smrti na podlagi pravice do življenja, kot implicira slogan Moje življenje, moja pravica, ne bi smelo biti mogoče. To je potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Pretty proti Združenemu kraljestvu (2002-42197/98), ko je razglasilo, da 2. člena EKČP, ki varuje pravico do življenja, ni mogoče razlagati kot podeljevanje diametralno nasprotne pravice, in sicer pravice do smrti. Pa vendar so idejni predlagatelji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) večino Slovencev prepričali, da je pravica do pomoči pri končanju življenja s strani države človekova temeljna pravica. Prav tako so večino prepričali, da je »pravica« do smrti enaka pravici do dostojne smrti. Zakaj temu ni tako?

Kaj morate vedeti o trojčku posvetovalnih referendumov

Dostojna smrt je temeljni cilj paliativne oskrbe umirajočega. Se pravi, ko človek umira, mu želimo omogočiti dostojno smrt. Po mojem mnenju ideja evtanazije ni v temeljnem nasprotju z idejo dostojne smrti. Največji problem obstoječega ZPPKŽ je seveda ta, da omogoča »dostojno smrt« tudi tistim, ki bi s svojo okvaro zdravja lahko živeli še desetletja. Nuditi dostojno smrt nekomu, ki ne umira, je kot nuditi nadkolensko amputacijo noge ob zvinu gležnja. Podobno analogijo vidim v primeru, ki ga je Lovro Dermota 30. avgusta podal v pismu bralcev, češ da je »pravica do končanja življenja logično nadaljevanje pravice vsakega bolnika, da samostojno zavrne predpisano zdravljenje«. Podporniki ZPPKŽ torej vidijo nekakšno logiko v stopnjevanju: pravica, pri kateri lahko nekaj zavrneš, se logično stopnjuje v pravico, da od države zahtevaš pomoč pri samousmrtitvi. Tovrstno stopnjevanje je značilno za argument spolzke strmine, ki predvideva nesprejemljive posledice, če se ne zavrne prvi korak (v našem primeru uveljavitev ZPPKŽ). Glede na »logičnost« predlagateljev in podpornikov ZPPKŽ je strah nasprotnikov ZPPKŽ glede spolzke strmine, kot kaže, upravičen.

Pravica do smrti se mi zdi še posebej nesprejemljiva, če je pogojena s trpljenjem. Ne pozabimo, idejni predlagatelji ZPPKŽ trdijo, da pravica do PPKŽ ni namenjena le umirajočim, ampak vsem, ki neznosno trpijo. Pa vendar, vsak, ki je storil samomor (v Sloveniji vsako leto približno 400 oseb) ali ga poskuša storiti (še približno desetkrat toliko), je to storil zaradi takšnega in drugačnega neznosnega trpljenja. Neznosno trpijo tudi mnogi mladostniki v predhodnih stiskah.

Precej ironično se mi zdi, da v Srebrni niti ob hkratni podpori ZPPKŽ obenem podpirajo preprečevanje samomorov. Ob tem so, kot kaže, spregledali dejstvo, da ZPPKŽ v obstoječi obliki ne samo, da legalizira samomor, ampak ga celo izpostavlja kot temeljno pravico trpečega posameznika, ki mu jo mora zagotoviti država.

Samousmrtitev pod žarometi in povečevalnimi stekli

Trdim, da trpljenje ne sme biti temeljni pogoj za uveljavljanje pravice do samousmrtitve s pomočjo države. Temeljni pogoj je lahko le neozdravljiva bolezen v terminalni fazi. Kajti če neznosno trpljenje postavimo kot ultimativni razlog za uveljavljanje pravice do pomoči pri samomoru, se lahko znajdemo v precepu, ali so vsakršni razlogi za trpljenje (nerešen stanovanjski problem, dostojno plačilo, stiske mladostnikov …) zadostni za uveljavljanje pomoči pri samomoru. Glede na prej omenjeno »stopnjevalno logiko« predlagateljev in podpornikov ZPPKŽ takšno stopnjevanje ni izključeno. Namreč, z izpostavljanjem mnogih tragičnih zgodb, v katerih pacienti umirajo v neznosnem trpljenju, podporniki upravičujejo uveljavitev ZPPKŽ, ki pa je namenjen tudi trpečim, ki ne umirajo.

Tisti, ki uveljavljanje ZPPKŽ upravičujejo z že uveljavljeno pravico do PPKŽ v drugih državah, verjetno ne vedo, da za razliko od večine drugih ureditev slovenski zdravnik v skladu z ZPPKŽ pacientu praktično ne more preprečiti uveljavljanja »pravice« do samousmrtitve. Tako lečeči zdravnik kot tudi nadomestni zdravnik in nenazadnje komisija praktično »odločajo« le o tem, ali pacient izpolnjuje pogoje iz 6. člena ZPPKŽ. In če ima pacient odločbo o invalidnosti oziroma diagnozo »hudega« kroničnega obolenja, izpolnjuje pogoje iz 6. člena ZPPKŽ.

Treba je vedeti še, da je vrhovno sodišče na Nizozemskem že leta 1984 v zadevi Schoonheim razsodilo, da na podlagi spoštovanja pravice do samoodločbe in končanja človekovega neznosnega trpljenja evtanazije ni mogoče uzakoniti. Tako PPKŽ na Nizozemskem ne temelji na človekovi pravici do smrti (kot jo predstavljajo idejni predlagatelji ZPPKŽ pri nas), ampak na kazenskopravni zaščiti zdravnikov pri odločanju o pomoči pri umiranju. Predlagatelji ZPPKŽ pa bi, če bi bilo mogoče, zdravnike izključili iz vsakršnega odločanja o koncu življenja pacienta. Slednje jim je v okviru ZPPKŽ de iure tudi uspelo, ko je bila pravica do samostojnega odločanja nedvoumno postavljena pred najboljšo zdravstveno koristjo za pacienta. O tem, zakaj je to v določenih okoliščinah škodljivo oziroma kakšna je sposobnost človeka v stiski, da se avtonomno odloča o svoji najboljši zdravstveni koristi, pa ob drugi priložnosti.

***

Andrej Bračič, Postojna