Poštni golobi

Nič večno ne cvete. To velja na žalost tudi za Pošto Slovenije. 13. avgusta sem se na neki ljubljanski zdravstveni ustanovi dogovoril, da mi izvide pošljejo po pošti. Po enem tednu sem se odpravil v omenjeno ustanovo, češ, zakaj mi ne pošljejo izvidov. Šlo je za podaljšanje vozniškega dovoljenja.

Pojasnili so mi, da so izvide poslali takoj naslednji dan in da mi v izogib nevšečnosti izvide lahko takoj natisnejo, kar se je tudi zgodilo. S temi papirji sem lahko naprej urejal svoje stvari. Izvidi so po pošti prišli 28. avgusta.

Skratka, od ustanove na Vilharjevi cesti v Ljubljani do ulice za Bežigradom, kjer stanujem, je pošta potovala dolgih 15 dni! Prigodo sem omenil kar tako mimogrede prijateljem in znancem. Vsi so se pritoževali iz lastnih izkušenj nad nerazumno zamudo pri dostavi poštnih pošiljk.

Vabila na razstave, koncerte, proslave, poroke, obletnice, rojstne dneve, novoletne čestitke ... so dobivali, ko so se pari že poročili, razstave odprle, proslave končale, koncerti izzveneli, novoletni prazniki minili.

Spomnil sem se starih časov v skupni domovini Jugoslaviji. Zvečer oddana pošta je bila drugo jutro že pri naslovniku, če je šlo za dostavo v Ljubljani. Spominjam se, da je pošta v precej odročno Virovitico potovala dva dni.

Takratna pošta je bila sijajna organizacija, na katero se je lahko vsak zanesel. Od te slave je pri Pošti Slovenije ostalo komaj kaj. Starodavna pisemska komunikacija je postala nesmiselna. Kako bi bilo, če bi reševalno vozilo prispelo na kraj nesreče šele naslednji dan? Kdo bi še šel na vlak, če bi od Ljubljane do Maribora potoval tri dni? Nepredstavljivo je, da bi gost v lokalu čakal na malo pivo dve uri in pol.

Starodavna pisemska komunikacija je postala nezanesljiva in pravzaprav odveč. Predlagam Pošti Slovenije, da jo čim prej ukine. Moji napredni rojaki se že zdaj oklepajo elektronske pošte, mi, kar nas je še nazadnjakov, pa bi komunicirali s poštnimi golobi.

***

Janez Suhadolc, Ljubljana