Potep po Azerbajdžanu (z vonjem po plinu)
Imel sem priložnost, da sem potoval po Azerbajdžanu v lastni organizaciji: podkavkaška država ob slanem Kaspijskem morju (jezeru), bogata z nafto in zemeljskim plinom. Energetska infrastruktura me zanima v vseh državah, kjer sem bil. Opazna so tudi nova polja vetrnic in priznati moram, da imajo tudi za to vrsto energije dobre pogoje. Sončne elektrarne so manj posrečena izbira, saj je v zraku dosti prahu (tudi zaradi stalnega vetra), ki kar na debelo prekriva panele. Davek za naravne danosti se kaže v pokrajini, ki jo črpalna infrastruktura demolira. Tudi zato, da je nam v Evropi dobro.
Njihov Yanar Dagh (v prevodu večni ogenj) je zelo zanimivo mesto, kjer skozi plasti peščenjaka izhaja zemeljski plin, tako da del pobočja v dolžini od deset do 15 metrov stalno gori. Od blizu so nekatera mesta videti kot gorilniki na plinskem štedilniku, vonja pa se tudi plin, ki stalno izhaja.
Med mojim potovanjem so ministri Slovaške, Madžarske, Romunije in Bolgarije z Azerbajdžanom podpisali pogodbo o podvojitvi dobav zemeljskega plina. Ta se prenaša prek turških plinovodov. Prav v tem času so na Kitajskem v Šanghaju splavili eno največjih ladij za prevoz utekočinjenega naftnega plina (UNP), pripravljajo pa še kar nekaj novih. Prava zelena transformacija. Skoraj kot barvanje nemškega premoga z zeleno barvo.
Malce sem se zamislil – kje je Slovenija? Nimamo niti svojih skladišč plina, ker lahko najemamo skladišča v tujini. Malce analogije – ne potrebujete svojega hladilnika, saj ima sosed prevelikega in imate tam shranjeno svojo hrano.
Zemeljski plin je v zadnjih nekaj letih postal že vse – obnovljivi vir (kar najbrž zaradi nenehnega nastajanja je), »nebodigatreba« (metan kot toplogredni plin), predrag energent (logično, če je pa borzno blago). Dejstvo je, da izhaja iz prepustne zemeljske notranjosti. Torej bomo ob neuporabi morali zahtevati, da ga take države nepredušno zaprejo v notranjost, da se ne bi ponovila zgodba Venere, ki je najbolj vroč planet osončja.
Ob nekaj ledenih dobah v naši preteklosti se pojavlja hipotetično vprašanje, kakšno politiko bi zastavili, če bi se bližali naslednji – kako bi se politika odzvala glede na vse ad hoc odločitve, ki mnogokrat nimajo nobene fizikalne logike?
Sončno elektrarno imam od leta 2007, ampak zdaj se postavljajo taka »spakedrala«, ki so postavljena samo zato, da so. Nepravilna orientacija, severne lege ... Vse strehe pač niso primerne za vgradnjo. Zato so tudi izpleni energije kljub veliki inštalirani moči zelo slabi.
Pogrešam razmišljanje odločevalcev kot tudi ministra za energetiko o kakšnem povezovanju z državami v sosedstvu, ki imajo plinovode, ker brez virov ni proizvodnje.
Ni žalostno le, kako je Talum izključil še zadnjo elektrolitsko celico, tako je odšlo tudi znanje o tej proizvodnji. In to se lahko nadaljuje. Samo pometanje po ekranih pametnih telefonov ni nikakršna dodana vrednost.
