Poti do novih poti v zdravstvu

Kolega Gabrijel Rijavec, dr. dentalne medicine v pokoju, je v Sobotni prilogi podal svoje skrbi in razmišljanja o možnih smereh preobrazbe našega primarnega zdravstva. Hvala za zanimivo branje.

Smeri (morebitne) renesanse primarnega zdravstva v pisani množici zaposlenih, še posebej zdravnikov in zobozdravnikov, vidi vsak malo ali precej drugače. Tako sem eno od kolegic z drugega konca Slovenije pred desetletjem spoznala prav v kolegialni debati o nujnosti sprememb slovenskega zdravstva, ko je verbalno zelo grobo napadala delo takratne ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc. Tista obilica žaljivih besed me je napotila podrobneje pogledati vsebino obravnavane tematike. Na koncu sem v svoji pameti lahko dojela samo to, da želi ministrica ohraniti in še dalje uspešno razvijati naše javno zdravstvo, to pa na način, ki mu kolegica koncesionarka oporeka. Iz podobnih razlogov sama tudi ne podpiram podelitve inštituta svobodnega zdravnika tistim med nami, ki bi si želeli delati na ta način. V svoji pameti namreč razmišljam, da ni vsak med nami avtomatično dober in pošten človek že s tem, da je postal zdravnik. Enako kot ženske ne moremo biti dobre in skrbne mame že samo s tem, da smo postale mame. Resnice, ki bolijo, a držijo.

Pentagon – renesansa primarnega zdravstva

Tudi sama sem že upokojena zdravnica, a še vedno tu in tam pomagam kolegicam v zdravstvenih domovih. Moje dolgoletne izkušnje z osebjem v slovenskem zdravstvu vseh profilov so močno pozitivne. Še posebej lep spomin imam na svoj pediatrični tim, v katerem smo bile ženske vseh političnih vetrov, pa politika nikoli ni zanihala naših dobrih osebnih in strokovnih odnosov. Spominjam se tudi časov, ko smo v slovenskem zdravstvu v okviru SZKO (Slovenskega združenja za kakovost in odličnost) začeli uvajati standard kakovosti ISO 9001. SZKO je v zadnjem času vodil tudi g. Marko Lotrič. Vodenje je sprejel v času, ko je združenje že doživelo naskok peščice svojih članov na prejšnje strukture vodenja. Ob tistem obratu vodenja sem bila po dopoldanskem strokovnem delu srečanja prisotna tudi na popoldanski skupščini SZKO. Nanjo so zainteresirani pripeljali poln avtobus volivcev z namenom ustoličenja novega vodstva. Po tako doseženi spremembi paradigme vodenja je združenje od skrbništva za kakovost in odličnost krenilo pretežno na pot sle po dobičku. Danes na internetni strani SZKO piše, da je »neprofitna in nevladna organizacija, ustanovljena na osnovi iniciative civilne družbe s poslanstvom pomagati ustvarjati konkurenčnost«.

Ja, dobiček je zanimiva stvar. Opredelil ga je že Aristotel. V Nikomahovi etiki na strani 382 piše: »Dobiček mu pomeni vse, kar si kdo prilasti v večji meri, kot mu gre, vse, s čimer se kdo okoristi na račun svojega bližnjega …« Tako je problematika pohlepa burila duhove že pred tisočletji.

Zdravstveni delavci kot samostojni podjetniki brez pogodb z javnimi zavodi

Poglobljeno pa se razmislekov o današnjih krizah družbe, tudi krizah (javnega) zdravja in zdravstva, loteva kolega Marko Vudrag. Ta doktor znanosti o okolju že dolga leta podpira programe skupnostnega pristopa in zagovarja filozofijo »zdravje v vseh politikah«. V zadnjih letih je v okviru svojega doktorskega študija ustvaril odlično trilogijo esejev z naslovi: Nekrolog za Sapientio ali vzpon nebiološke civilizacije, Rekviem za COVID-19 ali Kako se neoliberalnemu kapitalizmu prilegajo maske ter Evropska komisija pred nespodobno izbiro: ZA OROŽJE ali triler evolucijske napake. V njih opredeljuje močan odpor do postopanja elit in širšega sodobnega dogajanja v družbah sveta. Odpor, kakršnega po ugotovitvah v esejih občuti večina svetovnega prebivalstva, ki pa je za zdaj lahko le razočarano in nemočno.

Možu je njegov prijatelj, odličen pravnik s področja gospodarstva, pred kratkim podaril knjigo Kako biti antikapitalist v 21. stoletju. Erik Olin Wright v njej na novo začenja štiri teme: prva je, da je drugačen svet mogoč, druga, da se da izboljšati razmere za polnovredno življenje večine ljudi, tretja, da so elementi novega sveta že tu, in končno, da obstajajo poti, kako od tu priti do tja.

V slovenskem zdravstvu iščemo prav te poti. Dobro bi bilo, če bi ob uvajanju sprememb znali in zmogli uvideti ter ohraniti in še nadgraditi tisto, kar je naše zdravstvo v preteklosti pripeljalo do zavidljivo velike uspešnosti. Tisto, kar si mnoge druge države prizadevajo doseči šele v zadnjem času. Pa nam zaradi peščice pohlepnih trenutno slabo kaže.

***

prim. Jasna Čuk Rupnik, pediatrinja, Dutovlje.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.