
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Po majskem srečanju voditeljev dveh velesil, ZDA in Kitajske, so začela svetovna in slovenska javna občila pisati o t. i. Tukididovi pasti, ko je Xi Jinping postavil Donaldu Trumpu (med drugim) sicer miroljubno, a izzivalno vprašanje: »Ali lahko ZDA in Kitajska premagata Tukididovo past?« Na kakšno past je mislil kitajski voditelj?
Občila so se večinoma oprijela (zmotne) razlage, češ da je mislil na trenja med pojemajočo močjo ZDA nasproti razvijajoči se moči Kitajske. Gospod Jure Stojan v Delu 18. maja zapiše: »Ko so obstoječe velesile zapisane zatonu, to morda velja za ZDA, nove velesile pa se vzpenjajo, nemara je to Kitajska.«
Taka razlaga ne ustreza dejanski Tukididovi izvirni misli, kakršno Xi gotovo pozna. Trump je ni poznal, tako Stojan, zato vprašanja niti ni razumel, marveč so mu zadevo kasneje v hotelu razlagali intelektualci. V čem je problem?
Slovenščina pozna dve zvijačni pripravi za lovljenje živali: past in zanko, medtem ko angleščina za oboje shaja z večpomensko besedo trap – s približno sopomenko catch.
Zgodovinar Tukidid je kot strateg (poveljnik) atenske vojske zamudil z vojaško akcijo (424 st. pr. n. š.), da bi Šparti preprečil zavzetje z zlatom in srebrom bogatega mesta Amfipoli. Zato je bil za 20 let izgnan iz Aten. V času 20-letnega izgnanstva se je kot zgodovinar, admiral in strateg posvetil analitičnemu študiju vzrokov za vojne in vojskovanju nasploh. Prišel je do dveh pomembnih postulatov.
Prvič, moč države se brez zvijačnosti začenja razvijati iz nič po načinu povratne vezi, ki se ji v današnji teoriji sistemov reče kibernetska pozitivna zanka. Tako on pojasnjuje pravzrok nastajanja vojn. Dva nasprotnika se brez oprijemljivih razlogov prek vzajemne povratne zanke ujameta v ples oborožitvenih spiral. Izbruh tako spočete nevarnosti vojne zmore zajeziti le ravnovesje strahu. Temu procesu ustreza beseda zanka (povratna vez – ang. feedback loop), ne pa beseda past (trap).
Drugič, po istem načinu razvoja moči države prispevata tako vojaštvo kot ekonomija.
Prozahodni analitiki (Harvard, Oxford in drugi centri) so iz Tukididovega nauka povzeli zlasti posledice za šibkejšo stran, če se poda v oboroževalno tekmo in potem vojno praviloma izgubi – torej naj se šibkejša stran v oboroževalno tekmo sploh ne podaja, ker je to zanjo past (trap)! Ta razlaga je namensko prirejena po zgoraj omenjenih temeljnih izvirnih Tukididovih mislih.
V času hladne vojne so za simulacijo oboroževalne tekme in ravnovesje strahu razvili matematične modele, s pomočjo katerih je uspelo spremljati oboroževanje in preprečevati jedrski spopad.
Kitajski vrhovni poveljnik gotovo ni bil tako nevljuden, da bi svojega sogovornika dražil z usihajočo močjo ZDA.
Xi Jinping je z omembo starega Tukididovega nauka namignil sogovorniku, da bi dve veliki, enakovredni svetovni državi namesto v vojno usmerjenega plesa oborožitvenih spiral zmogli nadomestiti nekdanje ravnovesje strahu z razumnimi državniškimi pogovori. Donald Trump namiga ni razumel niti po tem, ko so mu ga njegovi svetovalci poskušali razložiti.
Tudi tvorci slovenskega javnega mnenja bi s pomočjo Tukididovih izvirnih misli lahko storili še kaj, da bi skupaj zajezili militaristično zagnanost veljakov evropske skupnosti. Namesto vstopanja v zanko oborožitvenih spiral zahtevati razumne pogovore med nasprotniki.
Sapienti sat!
***
Ivan Lah, Ljubljana.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
Komentarji