Pravna praznina in etična nedorečenost

V svojem članku Med strahom in paternalizmom sem skušal odgovoriti na vprašanje, kako varna, družbeno nadzorovana, pravno in etično urejena je sedanja zdravniška obravnava trpečega bolnika ob koncu življenja. Rezultat analize je bil, da je pravno slabo urejena, kot je videti, lahko celo nezakonita, etično smernico najdemo v Katekizmu katoliške cerkve. Napolnjena je s samovoljo zdravnikov, brez javnega nadzora, zato je nevarna in gojišče možnih zlorab.

Na članek se je odzval Andrej Bračič, ki kot zdravstveni delavec pozna sistem od znotraj, in potrdil, da gre za pravno praznino in etično nedorečenost. Enako kot jaz je mnenja, da umanjkanje pravne ureditve lahko omogoča prikrivanje evtanazije pod krinko zdravljenja z dvojnim učinkom. Kot rešitev predlaga normativno ureditev zdravljenja z dvojnim učinkom. V vsem tem sva si soglasna bolj, kot to sam vidi.

Verjamem, da je ob branju mojega članka dobil vtis, da zagovarjam, kako bi sprejetje zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) odpravilo skoraj vse anomalije: od pravne in etične nedorečenosti zdravljenja z dvojnim učinkom, slabosti paliativne sedacije do samovoljnega odločanja zdravnikov. Tega v članku seveda ne trdim, ampak podobno kot Bračič predlagam sprejetje zakona o dekriminalizaciji zdravniških posegov, ki se končajo s smrtjo bolnika. Tak zakon in ZPPKŽ bi se dopolnjevala, nikakor pa nista zamenljiva. ZPPKŽ rešuje različne vrste zdravstveno pogojenega trpljenja, ne samo tistih, ki so indikacija za zdravljenje z dvojnim učinkom.

Kaj smo v Delu pisali o zakonu o prostovoljnem končanju življenja

Zakon o dekriminalizaciji zdravniških posegov pa bi se nanašal tudi na smrti bolnikov, ki se ne dogajajo samo pri zdravljenju z dvojnim učinkom. Zakaj sem na začetek članka postavil ZPPKŽ? Ker menim, da nasprotovanje temu zakonu hote ali nehote posredno podpira sedanje pravno neurejene razmere brez družbenega nadzora. Seveda jih ZPPKŽ sam ne more urediti, lahko pa postane oporna točka reda, ker da motivacijo in pogum za sprejetje zakona o dekriminalizaciji zdravniških posegov, ki se končajo s smrtjo bolnika. Še kratko o Vesni Prijatelj in ZPPKŽ.

Ta bi Vesni Prijatelj pomagal zato, ker bi na svoj zadnji obisk bolnišnice prišla že z odločbo republiške komisije o odobritvi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Uporabila bi jo lahko v tistem trenutku, ko bi to sama hotela, in na način, ki si ga je želela. In hvala Bračiču, da je opozoril na pojasnila pokojnega predsednika komisije za medicinsko etiko Jožeta Trontlja k stališčem komisije iz leta 1997 o ravnanju z umirajočimi in o evtanaziji.

Takrat je zapisal, da v majhnem številu primerov bolečine in tesnobe ni mogoče zadovoljivo obvladati z dozami zdravil v predpisanem terapevtskem razponu. Tedaj je po mnenju komisije dopustno, da zdravnik doze analgetikov ali sedativov ali obojega zviša toliko, da doseže olajšanje, celo če bi s tem utegnil skrajšati bolnikovo življenje (»zdravljenje z dvojnim učinkom«). Tako ravnanje etično ni sporno, če je cilj olajšanje trpljenja in ne usmrtitev bolnika. Tako komisija in Trontelj. Da bolnik umre, vzameta v zakup. S tem je komisija potrdila obstoj zdravljenja z dvojnim učinkom v Sloveniji in njegovo etično primernost. Leta 2003 je Trontelj kot alternativo evtanaziji ponudil zdravljenje z dvojnim učinkom, ki je »še ena vrsta zdravniškega ravnanja, ki lahko pospeši smrt«. Sprenevedanje, da zdravljenja z dvojnim učinkom ni, je odveč.

***

Andrej Pleterski, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.