Pravo se pred zastrupljevalci v belih haljah pokaže za brezzobega tigra

Na članek Andreja Pleterskega, ki opozarja, da je stanje v Sloveniji glede sprejetja zdravstvenih odločitev ob koncu življenja pacienta pravno in moralno neurejeno, z velikimi pravnimi prazninami glede t. i. zdravljenja z dvojnim učinkom (ZDU), se je odzval Andrej Bračič.

»Niso mi podaljšali življenja, podaljšali so mi trpljenje«

Njegov odziv je dragocen, saj kot visoko usposobljeni zdravstveni delavec potrdi, da je diskrecijska pravica zdravnikov glede poseganja po ZDU široka, njihovo polaganje računov javnosti za to pa minimalno. Zdravstveni delavci za takšno zdravljenje le redko kazensko odgovarjajo in tudi takrat so skoraj brez izjeme oproščeni ali prejmejo pogojno obsodbo, saj se sodišča zadovoljijo z zatrjevanjem obtoženega, da njegov namen ni bil povzročiti pacientovo smrt, ampak lajšati njegovo trpljenje – četudi je bil odmerek analgetika večkratnik tistega, ki je še skladen s strokovnimi smernicami, in četudi je bil zadnji odmerek večdesetkrat višji od predhodnega, dodaja Bračič. In sklene: »Umanjkanje pravne ureditve tovrstnih ravnanj lahko omogoča prikrivanje evtanazije pod krinko zdravljenja z dvojnim ­učinkom.«

Bračič trdi, da je ZDU lahko tudi kaj drugega kot evtanazija. S tem se ne morem strinjati.

Če z evtanazijo mislimo »pospešitev smrti iz usmiljenja«, kot je evtanazija opredeljena v SSKJ, je vsako ZDU tudi evtanazija, saj to zdravljenje ob koncu življenja poteka z učinkovinami, ki otopijo bolečino, a hkrati zmanjšajo pacientovo vitalnost. Ob višanju odmerka ta prej ali slej pade pod prag preživetja. Vzgib za odpravljanje trpljenja – eden od ciljev zdravljenja in medicine – je usmiljenje do trpečega. Včasih je ob koncu življenja lajšanje trpljenja pač mogoče le s pospešitvijo smrti.

Razločevanje med evtanazijo in ZDU stoji in pade z možnostjo dodelitve različnega etičnega statusa omenjenima dvema učinkoma vnosa iste učinkovine. FOTO: Stefan Wermuth/Reuters Reuters Pictures

Razločevanje med evtanazijo in ZDU stoji in pade z možnostjo dodelitve različnega etičnega statusa omenjenima dvema učinkoma vnosa iste učinkovine. Zagovorniki razločevanja trdijo, da je to mogoče, če se opremo na namen akterja: če je namen ZDU odprava bolečin, gre za sprejemljivo paliativno zdravljenje, če pa je namen ZDU skrajšanje življenja, gre za umor. V prvem primeru umrtje pacienta vidijo kot predvidljiv, a nenameren učinek. In ker je nenameren, oseba, ki ga je povzročila, naj ne bi bila odgovorna zanj, čeprav ga je predvidela. Je le nujni (slab) stranski učinek doseganja nameravanega (dobrega) cilja.

Pravna praznina in etična nedorečenost

A takšna dodelitev statusov učinkov je povsem samovoljna. Dejstvo je, da se vsak medicinsko izobražen odločevalec zaveda nujnosti obeh učinkov in ne le nameravanega. To zavedanje zadostuje za njegov prevzem odgovornosti za oba v enaki meri. Če bi bili odgovorni le za nameravane učinke, ne pa tudi za nenameravane, a predvidene, bi to npr. pomenilo, da nismo odgovorni za pregrevanje ozračja, ko brezskrbno uporabljamo fosilna goriva, saj je naš namen le, da se z njimi ogrevamo in prevažamo.

Podobno, kot se kot družba sprenevedamo o okoljskih posledicah svojih izbir, se sprenevedamo tudi, ko hočemo zanikati svojo odgovornost za umrtja, ki smo jih povzročili z odobravanjem usmiljenega blaženja trpljenja – aktivne evtanazije, ki je že dolgo del standardne obravnave v našem javnem zdravstvu.

Težava te družbene sprenevedavosti je, da pod krinko ZDU omogoča tihotapljenje umorov. Pred to možnostjo umikamo pogled. Sodna praksa, ki jo omenja Bračič, kaže, kako težavno je izpodbijati namen lajšanja bolečin odgovornih za ZDU, če ti takšne namene izpovedo in to počnejo v okolju, v katerem je ZDU sprejemljivo tako za etične in strokovne standarde zdravnikov kot za prevladujoče verske poglede v družbi. Pravo se pred zastrupljevalci v belih haljah pokaže za brezzobega tigra.

Zakonska uveljavitev pravice pacienta do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja lahko pomembno prispeva k odpravi neželenih posledic družbenega sprenevedanja o ZDU – evtanazije. Pogoj za njeno uveljavitev je zavračanje sprenevedanja.

***

Igor Pribac, soavtor Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja