Predvolilna mrzlica in dvoličnost

Predvolilna mrzlica in dvoličnost Slovenije kot družbe nujno potrebuje družbeno usmerjene in odgovorne politične vodje tako na občinski kot na državni ravni. Tega od samoosvojitve ni mogoče zaslediti.

Ko je stvari enkrat dovolj, jih je dejansko dovolj. Kdaj so prelomljene predvolilne obljube postale osnova za vedenje naših politikov in zakaj kot družba sprejemamo vse to brez kakršnihkoli posledic za takšno vedenje politikov? Politikom damo mandat, s tem tudi moč, ko so enkrat izvoljeni, pa vsa njihova družbena odgovornost in predvolilne obljube izpuhtijo.

Integriteta naše demokracije (poštenost, preglednost, odgovornost) je na kocki, ko izvoljeni politični veljaki preprosto ignorirajo voljo volivcev. Družba (volivci) nujno potrebujejo poštene in direktne odgovore na te dileme in republika nujno potrebuje resnično preglednost, poštenost – tako osebno kot strankarsko.

Podpora vladi znova navzdol, »petice« ji nista namenila niti dva odstotka

Kakšni mehanizmi bi jamčili za politične obljube tako posameznika kot tudi stranke, da ti ne postanejo samo predmet debate v različnih družbenih medijih? Kaj naj državljani naredimo v tej naši zahtevi za dejansko odgovornost tako že izvoljenih političnih predstavnikov kot tudi potencialnih kandidatov za visoka in odgovorna mesta v vodstvu naše države?

Primerov dvoličnosti je veliko. Eden izmed ukrepov bi lahko bil sledeč: kandidat za poslanca, ki je v delovnem razmerju, naj bi zapustil delovno mesto 12 mesecev pred volitvami. Če je kandidat že na političnem mestu, recimo v EU kot poslanec, bi moral odstopiti, ne pa da čaka na izid volitev. Če je na volitvah pogorel, je pač pogorel in ne more več nazaj na finančno dobro tapeciran stolček.

Država je pozabila na varčevanje, proračun še bolj v rdečem

Obstajajo tudi kandidati, ki imajo kriminalno kartoteko – kazen so že odslužili, ampak kako naj zaupam človeku, ki je kot župan iz občinskega predala sebi delil družbena sredstva? Vsak tak kandidat za poslanca najmanj deset let ne bi smel imeti možnosti dostopa do javnih (družbenih) sredstev. To je tudi princip v nekaterih državah po svetu, zakaj ne pri nas? In zakaj nekateri sodni procesi zastarajo, denar pa je izginil v zasebne žepe?

***

Peter J. Česnik, bivši minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.