K sprejetemu zakonu o visokem šolstvu

V dnevnem časopisju spremljam komentarje, medle sicer, o spremembah zakona o visokem šolstvu, ki dijakom s posebnimi potrebami in posebnim statusom ne omogoča več ugodnejše obravnave pri vpisu na fakultete z omejitvijo vpisa.

Ministrstvo na očitke odgovarja, da je bil zakon o visokem šolstvu z vsemi deležniki usklajevan več kot leto dni, slednji nikoli niso izpostavili potrebe po drugačni ureditvi oziroma predhodni ureditvi. Tu se mi poraja kratko vprašanje: Katere panožne zveze so sodelovale pri pripravi zakona? Mogoče ministrstvo za šolstvo?

Dodajajo, da bi »dosedanji desetodstotni bonus pri izpolnjevanju pogojev za vpis ob omejitvi pomenil neupravičeno prednost teh kandidatov v primerjavi z drugimi, ki takšnih ugodnosti nimajo«. Od predlagateljev zakonskih norm in zakonodajalca poleg predpisanih in uveljavljenih načel upravičeno pričakujemo tudi zdravorazumsko ravnanje.

V vsakem primeru gre za vrlino in ne vsebinsko vrednoto, torej za formalno etično načelo ali bolje orodje človekovega duha, ki vzpostavlja srednjo mero.

Dasiravno sem od navedenih pripravljen požreti marsikatero grenko, pa je očitno sprenevedanje in takšno komuniciranje brez občutka krivde za opustitev najosnovnejših etičnih dolžnosti, in na moje presenečenje nepoznavanje tematike, sodu izbilo dno. Milo rečeno je predlagana in sprejeta odločitev, da ne bom žaljiv, intelektualno nespretna, pa ne samo to.

Učbenik, delovni zvezek ali dober učitelj

Sprašujem se, ali je bil kdo od deležnikov/predlagateljev kadarkoli aktivni športnik. Ali se je postavil v kožo otroka z okvaro sluha, vida in podobno? Mogoče prijel v roke kakšen inštrument?

Če bi se, potem obrazložitve, »da imajo taki kandidati neupravičeno prednost v primerjavi z drugimi«, nikoli ne bi zapisal oziroma mu ne bi prišla niti na misel. Sem oče dveh čudovitih otrok. Oba sta na srečo že na fakultetah. Oba športnika, veslača. Da ne bom predolg.

Priprave vrhunskih športnikov oziroma takih, ki stremijo k vrhunskim rezultatom, so za nas navadne smrtnike nepredstavljive. S prehajanjem v višje starostne kategorije se intenzivnost in število treningov samo stopnjujeta. Ob pripravah na evropsko ali svetovno prvenstvo treningi potekajo dvakrat na dan.

Priprave med počitnicami, zimskimi, poletnimi in vmes. Prosti dnevi 1. november, 24. in 25. december in 1. januar. Maturantski izlet odpade. Kakršne koli zabave, ki se zavlečejo v zgodnje jutranje ure, odpadejo. Toliko o športu. Enako verjetno velja tudi za umetnike. O otrocih s posebnimi potrebami na žalost ne vem veliko.

Ogromno pa o njih ve moja soproga, gimnazijska profesorica. Rečem lahko samo, da so ti otroci borci, ki vsakodnevno premagujejo težave, s katerimi se zdravi ljudje nikoli ne srečujemo. Mali junaki. In potem preberem, da imajo ti otroci že tako ali tako prilagojeno tako srednješolsko izobraževanje kot opravljanje mature. O, ljuba preproščina.

Vsakomur oz. »skoraj vsakomur« je jasno, da otrok, ki trenira, vadi, že v osnovni šoli in kasneje v srednji nima in ne more imeti enakih možnosti za pripravo na izpraševanja, teste, maturo oziroma mora za to, če želi biti uspešen, porabiti ves prosti čas, ki mu ostane.

Otroka sta se v gimnaziji lahko dogovorila za ustno izpraševanje in pisna preverjanja znanja. Spraševanje, pisna preizkušanja znanja in matura so bili enaki za vse.

Vsakomur oz. »skoraj vsakomur« je jasno, da otrok, ki trenira, vadi, že v osnovni šoli in kasneje v srednji nima in ne more imeti enakih možnosti za pripravo na izpraševanja, teste, maturo oziroma mora za to, če želi biti uspešen, porabiti ves prosti čas, ki mu ostane.

Zanima me, kaj je želel predlagatelj zakona izenačiti oziroma kakšen je bil njegov namen? Da staršem in otrokom postane jasno, da če želijo izobraževanje nadaljevati tudi po zaključeni srednji šoli, opustijo vsakršne na primer športne aktivnosti? Da s tako predlaganimi spremembami izenačuje otroke s posebnimi potrebami, ki za osvojitev učne snovi potrebujejo več časa, z ostalimi?

Tukaj tudi sam intelektualno nespretno iščem odgovor. Kot vem, so tudi merila visokošolskih zavodov za prehode v prvih letnikih za vse enaka – popustkov ni. Kar je edino pravilno.

Glede na odzive na sprejet zakon oz. njihov manko se zdi, da je angleški pisatelj George Orwell imel prav, ko je nekoč zapisal, da cirkuški psi skočijo, ko trener poči z bičem.

Toda zares dobro trenirani psi naredijo kozolec tudi brez biča. Danes v demokratičnih družbah nihče več ne vihti biča nad ljudmi, toda vtis je, da so mnogi bolj pokorni, kot so bili njihovi sotrpini v srednjem veku.

Ob vseh nedopustnih stvareh, ki se dogajajo po svetu, bi pričakovali, da se bo vsak zdravorazumski človek takemu ravnanju upiral. Sploh ker je bila nepokorščina (če si izposodimo svetopisemsko zgodbo o drevesu spoznanja dobrega in zla) pogoj, da se je človek zavedel samega sebe, svoje sposobnosti za odločanje, in v končni analizi je to prvo dejanje nepokorščine človekov prvi korak na poti k svobodi. (N. Chomsky, 2014)

Branimir Štrukelj: Politika bo morala izbrati med maslom in topovi

Pravijo, da se spremembe ustave sprejemajo s tresočo se roko. Ravno tako bi morali ravnati predlagatelji zakona, ko so odločali o že pridobljenih pravicah otrok.

Vem, da vesoljno občestvo, poleg ostalih štejemo sem vso oblast, rado ob vrhunskih dosežkih naših športnikov, umetnikov, parašportnikov in ostalih osebno in v imenu države izkaže njihovo spoštovanje in zahvalo, saj so po njihovih besedah najboljši ambasadorji naše države.

Naj preidejo od besed k dejanjem. Zatorej pozivam vse, ki se jih navedene spremembe tičejo, vse, ki se z navedenimi spremembami ne strinjajo, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da se tako sprejeti zakon spremeni. Če ne gre drugače, tudi z referendumsko pobudo.

Opomba uredništva: Po več pozivih se je ministrstvo za visoko šolstvo odločilo za prehodno obdobje, ugodnejša obravnava bo veljala še letos, prihodnje leto pa ugodnosti ne bo več.

***

Peter Donaval, Izola.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.