Preprodajalci sanj

Spomnim se tiste koronske jeseni, kot bi bila včeraj. Spomnim se staršev, ki so bili za najveličastnejši večer svojega rojenca pripravljeni leto vnaprej odšteti sladkobesednemu predstavniku plesne šole enormne zneske. Za maturantski ples. Kot za moje maturante ni bilo popravnega izpita, tudi za njihove starše manj kot popolnost ni bila opcija. Evforije ni delila le ena mama, ki je kot bančnica opozarjala na insolventnost visokoletečih organizatorjev. Bila je prezrta, celo zasmehovana.

Kdo vendar bi se okoriščal na račun mladostnikov? Žal je imela prav, mojim šampionom niso vzeli le maturantskega večera. Vzeli so jim vero v poštenost, ko so ostali še brez vplačanega denarja. V nasprotju z drugimi plesnimi šolami, ki so denar vrnile, so se mešetarji z ideali in denarjem izvili v stečaj. Z argumentom, da šola ni podpisala pogodbe z nobenim žonglerjem starševskega denarja, so dijaki ostali sami. Kot razrednik sem lahko le delil njihovo razočaranje nad razprodajo dostojanstva in odsotnosti človečnosti v zankah kapitala.

Propad Biobanke: Starši od države zahtevajo, da opravi svojo nalogo

Podobno zdaj starši, ki smo verjeli v napačne ljudi in napačne stvari, ponižani in razžaljeni doživljamo propad Biobanke. Matične celice svojih otrok smo naivno shranili za čas, ko bi z njimi lahko na novo gradili in prestavljali meje v medicini. Sanje za vsak primer so se nam zdele večje od kupčka denarja, ki smo ga odšteli za hranjenje do otrokovega 20. leta. Spomnim se sicer glasa razuma ginekologa ob porodu, da fant s škatlo (za prevzem) namesto pice prinese staršem zgolj stroške, njim pa delo. Glas, ki sem ga evforično preslišal, kot so ga nekoč starši.

Danes, potisnjeni pred zid umazanega kapitala, pred brezbrižnimi očmi politikov in državnih institucij, večinoma ne verjamemo več v humanost in plemenitost ravnanja z matičnimi celicami, kaj šele v človečnost tistih, ki so se k temu zavezali. Za medije in uradne ustanove smo pač sklenili slab posel. Drži, oni niso podpisniki pogodbe. A s tem ni tako kot z novim pralnim strojem z zanič motorjem. Motor zamenjaš, kako boš zamenjal celice? Kako boš vrnil ljudem sanje, upanje ...?

GaiaCell bo prenehala shranjevati vzorce tkiv otrok propadle Biobanke

Zdi se, da tišina državnih regulatorjev najbolj kriči. Nadrealistično se zdi, da je sprejemljiv vsak verižni posel, vsako veriženje stečajev, namesto najstrožjih robnih pogojev poslovanja z občutljivim tkivom. Posledično je del vzorcev že propadel. Za ostale, ki so jih dovolili hraniti kar v najetih skladiščih, nihče ne ve. Ne le za nadaljnjo (že plačano) hrambo, tudi stroške nadomestne hrambe za nazaj so obesili nam, ki smo pogodbe s hudičem podpisali. Tudi če se odločimo za uničenje in tudi če ne vemo, ali so celice kompromitirane (slutimo pač lahko).

Ni mi več do smeha v (ne)državi brez odgovornosti, kjer se nobena od naštetih stvari ne bi smela zgoditi. Nikoli. Ni mi do pribijanja na križ teh ali onih, mi naivni pogodbeniki smo že na prangerju. Tudi do spreminjanja regulatorjev (od inšpekcij do agencij) mi ni. Niso neodvisne in nikoli ne bodo. Želim pa si poziva bodočim staršem, naj bodo preudarni ob reklamah slavnih športnikov in estrade za nove igralce z iluzijami. Za to, da sem zaupal strokovnosti in humanosti bolj kot bonitetnim ocenam firm, ki pri nas ne bi smele niti obstajati, sem in še bom plačal. Težje bo z opravičilom sinovoma, da ju pred tatovi prihodnosti nisem uspel obvarovati.

***

Marko Špolad, Kranj.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.