Oblike zdravljenja z dvojnim učinkom povsem zadostijo obema določiloma v SSKJ.

Galerija
Igor Pribac, soavtor zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. FOTO: Matej Družnik/Delo
Še vedno se ne morem strinjati z g. Andrejem Bračičem, da je zdravljenje z dvojnim učinkom ob koncu življenja lahko tudi kaj drugega kot evtanazija, saj ga motivira sočutje do trpljenja pacienta in spremlja zavest, da mu s tem skrajšujemo življenje. Oblike zdravljenja z dvojnim učinkom (ZDU) tako povsem zadostijo obema določiloma v SSKJ, ki pravi, da je evtanazija vsaka »pospešitev smrti iz usmiljenja«. Bračič ne ponudi nobenega protiargumenta mojim – odpravi jih kot cepljenje dlak in mi skuša spet pomagati razumeti razliko med ZDU in evtanazijo, ki sem jo kritično zavrnil. »Za razumevanje razlike med ZDU in evtanazijo,« pravi Bračič, »moramo izhajati iz definicije Svetovnega zdravniškega združenja (SZZ).«
Pred samo vsebino definicije SZZ me zbode Bračičev »moramo«. Kdo – mi? Zakaj ...
Komentarji