Priključitev Primorske – praznovanje prvič pod novim imenom

V novici iz Dela razberemo, da mineva 78 let od 15. septembra 1947, ko so po pariški mirovni pogodbi Zgornje Posočje, Vipavska dolina, večji del Krasa in manjši del Istre postali del Slovenije.

Postali, priključeni, vrnjeni?

Gre dodati, komu všeč (ali ne!?), da je ta opisani del ozemlja prešel pod dejansko politično in vojaško upravo jugoslovanske države že od konca aprila 1945.

A Slovenci so zahtevali tudi uradno mednarodno priznanje tega stanja. Ne prvič.

Že leta 1848, po marčni revoluciji, so Slovenci predstavili program Zedinjene Slovenije, kjer so namesto razdrobljenosti Slovencev na dežele Kranjska, Štajerska, Primorje in Koroška zahtevali skupno kraljevino Slovenijo, (previdno) v okviru avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti in podobno. Niso se čutili že združene v neki (neobstoječi) skupni matični domovini.

Januarja 1940 je glasilo ilegalne primorske protifašistične revolucionarne organizacije TIGR Svoboda terjalo »našo svobodno priključitev (Primorske) z brati onstran meje«. Ne vrnitve.

Januarja 1943 slovenski izrazito katoliški časopis Duhovno življenje iz Buenos Airesa (Argentina) upa na povojno »priključitev Trsta« Jugoslaviji. Istega leta je isti časopis objavil (pretihotapljeno) anonimno pismo iz okupirane Ljubljane, da so vsi Slovenci prepričani v zavezniško zmago in povojno priključitev Primorske Sloveniji. Ne v vrnitev.

Tudi dokumenti Osvobodilne fronte in sklepi II. zasedanja Avnoja (1943) govorijo le o priključitvi slovenskega Primorja.

Celo podpredsednik (1941–1943) jugoslovanske begunske vlade dr. Miha Krek (iz stranke SLS) zahteva (1944) »vključitev« Trsta, Istre, Gorice, Reke, Beneške Slovenije … v Jugoslavijo. Ne vrnitve.

Že takoj po koncu vojne (1945) slovenski časopisi iz Ljubljane in Trsta zahtevajo priključitev slovenskega Primorja Jugoslaviji. Pa enako slovenski duhovnik in pisatelj F. S. Finžgar, recimo v Primorskem dnevniku iz Trsta 21. septembra 1945.

Pa 2. oktobra 1945 v ZDA slovensko-ameriški Narodni svet (Louis Adamič) v podporo »priključitvi« Julijske krajine k Jugoslaviji.

Ob določanju nove jugoslovansko-italijanske meje so se po primorskih vaseh pojavljali zidni napisi z zahtevami po priključitvi Primorske Sloveniji, o čemer so poročali tudi slovenski katoliški časopisi iz Argentine.

Priključitev Julijske krajine Jugoslaviji so v svoji spomenici zavezniški komisiji (febr. 1946) zahtevali tudi slovenski in hrvaški duhovniki. Leta 1946 v svojem govoru v Ljubljani pesnik Oton Župančič. Pa France Bevk na sestanku (maj 1946) zavezniških držav v Parizu.

In septembra 1947, po uveljavitvi pariške pogodbe, so v Šempasu (Lijak, Vipavska dolina) na velikem primorskem festivalu osvoboditve že slavili »priključitev« k Jugoslaviji; s tem izrazom takrat tudi Igor Gruden v svoji pesmi Na Lijaku. Ne prvič šele 2025.

Priključitev je bila krvavo, z bojem, s slovenskimi žrtvami izbojevana, saj zavezniki ne bi Primorske Sloveniji zlahka prepustili in se trajno zamerili velikemu povojnemu zavezniku v »hladni« vojni – Italiji.

Izraz »priključitev« mirno uporablja že od leta 1948 v Argentini zdaj že prodomobranski časopis Svobodna Slovenija. Enako leta 1988.

Obletnic »priključitve« se brez predpisa spominjajo slovenski časopisi (doma in v tujini), pripadnik nekdanjega TIGR-a na Primorskih srečanjih (1984), na okroglih mizah (denimo 13. decembra 1996 v Novi Gorici), Zbornik Kosovelove knjižnice Sežana (2007), 13. septembra 2014 na uradni strani predsednika države Boruta Pahorja. Enako glasilo Družina 15. septembra 2014.

In Primorci so na javnih proslavah tudi po nasilnem uradnem preimenovanju (dec. 2005) vseeno uporabljali izraz priključitev – denimo Koper 2012, Postojna 2016, Nova Gorica 2017, Komen 2018, Ankaran 2020, Idrija 2021, Opatje selo 2023, Vipava 2024.

***

Igor Mravlja, Ljubljana