Privilegij, ki ni privilegij

Ko pišem ta prispevek, je sobota dopoldan in moja najmlajša hčer trenira atletiko v Novem mestu. Prihajamo iz Šenčurja – Gorenjske. Do tja je hčer potrebovala dobro uro. Ima družinske pogoje, da ta čas vožnje ni daljši, za mnoge mlade športnike je lahko bistveno daljši (Črna na Koroškem slovi po odličnih športnicah in športnikih, a premagujejo vse ovire, da žanjejo superiorne uspehe).

V medijih smo starši šokirano zasledili, da je dijakom športnikom in dijakom s posebnimi potrebami ukinjena možnost vpisa z 90 odstotki minimuma točk, ki so bile nujne za želeni visokošolski študij, ker naj bi bil takšen bonus krivičen do ostalih mladih. Kar sredi šolskega leta, ko se mladi pripravljajo na maturo ali jo že opravljajo (hčer je v programu mednarodne mature in so se preizkusi že začeli).

Dijaki čez noč brez vpisnega bonusa, kaj pravi ministrstvo?

Zakaj se politiki radi slikajo in so v bližini, ko se podeljujejo medalje na zmagovalnem odru – takrat so kamere usmerjene k junakom, a ujamejo tudi kakega bedaka. Medalje in dobri uspehi se rojevajo na trdih, rednih treningih, na dobrem delu trenerskega in družinskega temelja. Dodati moramo srečo, pogum in talent.

Mladi športniki imajo privilegij, ko stopijo na športne površine, da se naučijo timskega duha, rednih delovnih navad, odločnosti, biti pogumen in stati pod slovensko zastavo – in jo srčno zastopati. A naučijo se tudi premagovati dnevne težave, se učiti za življenje, saj so porazi del tega. To je privilegij!

Mogoče ukinjeni sistem res ni bil odličen, a je bil po mojem sprejemljiv, torej bi ga bilo treba le izboljšati, in ne ukiniti. Naj poudarim, da vse tri hčere, ki bi lahko imele ali imajo tak status, ne bodo izkoristile tega privilegija, saj so se naučile, da ni »bližnjic« v življenju. Najstarejša hči je že zaključila doktorski študij in ob sprejetju na univerzo Oxford je bilo njihovo glavno merilo poleg izbora šolskih ocen predvsem sodelovanje na različnih tekmovanjih iz znanja, športa in kulture. Ameriška visokošolska praksa pa je še bolj naklonjena športnikom.

Malo sem tudi začuden in jim zamerim, da se športna zveza, unije in drugi, ki so poklicno v športu, niso odzvali in stopili v bran mladim odličnim športnikom, med katerimi so nekateri že reprezentanti. Ko molčijo, so izbrali stran.

Vem pa, da državljanom Slovenije poskoči srce ob uspehu naših športnikov, zato upam, da bo tako tudi tokrat, ko se je mladim talentom zgodila krivica. Pozivam mlade, da podprete svoje vrstnike, pozivam slovensko športno laično in strokovno javnost, naj se opredeli z glasnim klicem, da se tako ne sme delati, ali pa z molkom in sklonjeno glavo podprejo izbrano smer.

Tega verjetno ne bi napisal, če bi v samostojni Sloveniji katera koli vlada sebi odvzela kakršen koli privilegij, znano mi je, da je nabor in obseg le povečevala.

***

Janko Sekne, Šenčur

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.