Ravnanje Ukrajine, ki je izzvalo vojno z Rusijo, so usmerjale ZDA

Zapis z naslovom Sem res vedno večji bedak? je objavil Tone Mastnak. V njem se sprašuje, ali morda z njim ni kaj narobe spričo tega, da vse težje razume politiko Evropske unije (EU) do Rusije in vojne v Ukrajini. Te politike številni ne razumemo in je ne podpiramo, tudi zato, ker je za Evropo izjemno škodljiva. Drugače meni Jordan Kodermac, ki se je na pisanje Mastnaka v Delu 25. oktobra zelo kritično odzval. Ne nameravam mu ugovarjati, pač pa bom v nadaljevanju ponudil nekaj svojih pogledov na obravnavano problematiko, ki Mastnaku nedvomno pritrjujejo.

Najprej naslednje. Obsojam rusko agresijo na Ukrajino iz leta 2022, ne dvomim pa, da jo je ukrajinska politika ob podpori Zahoda načrtno izzvala. Pri tem je med drugim uporabila izjemno občutljiv izziv: svoje prebivalstvo ruske narodnosti (okoli 8 milijonov ljudi) je začela po letu 2014 fašistoidno obravnavati, kar je izzvalo državljansko vojno. Rusija se je več let zavzemala za miroljubno rešitev te zanjo boleče zadeve, in ker je bila pri tem neuspešna, se je leta 2022 odločila za vojaški poseg. Pa tudi tega je bila pripravljena ob posredovanju turškega predsednika zelo hitro končati, a je zahodna politika to preprečila.

Sem res vedno večji bedak?

Ravnanje Ukrajine, ki je izzvalo vojno z Rusijo, so v največji meri usmerjale ZDA. Pri tem so očitno imele predvsem dva cilja: okrepiti vlogo Nata kot orodja za obvladovanje predvsem EU in z izločitvijo Rusije kot osrednjega energetskega oskrbovalca EU oslabiti konkurenčnost te gospodarske skupnosti. Ta pričakovanja so bila uspešno uresničena in danes ni več dvomov, da je bila z obravnavano vojno poleg Ukrajine gospodarsko in razvojno najbolj prizadeta EU, koristi od tega pa imajo predvsem ZDA, v nemajhni meri tudi Kitajska. Ob teh ocenah se vsiljuje vprašanje, čemu je vodstvo EU politiko ZDA do Rusije in vojne v Ukrajini ves čas do letošnjega leta vazalsko podpirala, čeprav ta prav njej ekonomsko in politično najbolj škodi. To je res težko razumeti in zato povzroča tudi odzive, ki so navedeni v Mastnakovem prispevku.

Tragične razmere, povezane z vojno v Ukrajini, so ena od težjih posledic neprimernega upravljanja držav, ki sebe razglašajo za demokratične. FOTO: Valentyn Ogirenko/Reuters Pictures

Z letošnjim letom so ZDA dobile novega predsednika, ki očitno upošteva, da prevlado ZDA na svetu najbolj ogroža Kitajska, vojna v Ukrajini pa je surovinsko bogato Rusijo potisnila v njeno naročje, kar ji nedvomno izjemno koristi. Domnevam, da ga je predvsem to privedlo do spoznanja, da je smiselno obravnavano vojno s pogajanji čim prej končati, z Rusijo pa obnoviti normalne ekonomske in politične odnose. Od te spremembe v politiki ZDA bi lahko imela največ koristi EU, a žal je njena politika ne podpira. Ta namreč še naprej vztraja, da je treba vojno z Rusijo nadaljevati, predvsem naj bi EU tudi v škodo svoje že opešane konkurenčnosti močno povečala naložbe v oboroževanje in se tako zavarovala pred agresivnostjo Rusije. Da je slednja bolj ali manj izmišljena, ugotavlja Mastnak, pa tudi sam še nisem zaznal argumenta, ki bi razumno utemeljeval, da nas Rusija ogroža. Pravkar navedeno je še en primer ravnanja politike EU, ki ga ni lahko razumeti.

Nerazumna politika EU do vojne v Ukrajini očitno vpliva tudi na rusko politiko. Če je bila ta do nedavnega nedvomno naklonjena urejanju spornih zadev z Ukrajino s pogajanji, pa zadnje tedne ni več tako, kar bi lahko bil predvsem odziv na do nje sovražne politike EU. Kot sedaj kaže, miru v Ukrajini še lep čas ne bo, če se ameriški predsednik ne bo dovolj odločno zavzemal za to.

Še nekaj o razlogih, da ravna politika EU do Rusije in vojne v Ukrajini vse prej kot razumno. Teh je gotovo več, omejil pa se bom le na enega, ki ga imam za ključnega. Gre za to, da se nam je demokracija kot model upravljanja države, zasnovan na etiki in solidarnosti, zaradi neoliberalizma izrodila v strankokracijo, to je vladavino vodij političnih strank: ta državo praviloma slabo upravlja in svojo politično moč neredko zlorablja v škodo države, pri tem ravnanju pa je ne omejuje prepotreben demokratični nadzor. Ta nadzor naj bi prednostno izvajal parlament, a ta po vsebini deluje predvsem kot glasovalni stroj, ki glasuje po navodilih vodstev strank. Slednje velja tudi za evropski parlament, in če ne bi bilo tako, bi se ta ustrezno odzival na vprašljiva ravnanja evropske komisije v zvezi z Rusijo in Ukrajino, pa se ne, saj je za svojo poslušnost bogato nagrajen. Tragične razmere, povezane z vojno v Ukrajini, so ena od težjih posledic neprimernega upravljanja držav, ki sebe razglašajo za demokratične.

***

Andrej Cetinski, Ljubljana