Recimo ne ubijanju

Pišem kot človek, mati in babica, ker ne morem več molčati ob podobah otrok, civilistov in vseh ljudi, ki umirajo v vojnah. Zato bi rada vprašala vsakega izmed nas: kaj, če bi bil človek, ki ga danes gledate na zaslonu, vaš otrok, vaš starš, vaš partner, vaš sorojenec ali vaš prijatelj? Predstavljajte si, da ga iščete med ruševinami. Kličete ga, vendar se ne oglasi. Najdete ga in vzamete v naročje. Držite njegovo negibno telo in veste, da ga nikoli več ne boste slišali, objeli ali videli njegovega nasmeha. Kaj bi takrat čutili? Bi še bilo pomembno, na kateri strani meje je bil rojen, katere vere je bil ali kateremu narodu je pripadal? Ali bi bilo pomembno samo eno – da je to bil človek, ki ste ga ljubili? Sama vem, kako neznosna je bolečina, ko je v nevarnosti otrok, ki ga ljubiš. Zato ...