Referendumski klerikalizem Katoliške cerkve

In nadalje: »Kot verujoč človek spoštujem življenje od spočetja do naravne smrti. A sem postavljen v položaj, ko moram prisilno, prek davkov, podpirati odločitve, ki so v popolnem nasprotju z mojim prepričanjem.

To razumem kot poseg v lastno svobodo mišljenja in svobodne veroizpovedi, ki bi morala biti temeljna in neodtujljiva. Predlog (ZPPKŽ) moje breme le še poglablja. Zakon o prostovoljnem končanju življenja v meni krepi občutek, da država pričakuje moje sodelovanje pri dejanjih, ki jih sam vidim kot neposredno nasprotje Božjim zapovedim, svetosti človeške duše in osnovnim evropskim etičnim normam.

V trenutku, ko se že zdaj borim z občutkom sokrivde, bi uzakonitev aktivnega končanja življenja to breme samo še povečala. Zato vas v imenu vernikov KC prosim, da pri odločanju ne prezrete, kako globoko ZPPKŽ posega v vest nekaterih državljanov. Za mnoge od nas to ni vprašanje politike, temveč vprašanje vrednot, vesti in duše. Vest je temelj človekovega dostojanstva in je v demokratični družbi ne smemo spregledati.«

Dddr. Andrej Pleterski nas v Delu 13. novembra opomni, da je celo sam papež Frančišek opredelil »klerikalizem kot največje zlo KC«, ki se je nedvomno zgodilo v Sloveniji, le pred 80 leti!

V resnici ZPPKŽ, ki je padel na referendumu, omogoča le, da bolnik in zdravnik skupaj odločata o nebolečem končanju trpljenja, če oba ocenita, da je to primerno. Nikogar zakon ne prisili k sodelovanju. Deluje ločeno od drugih zakonov in ne posega v verske svoboščine ali pravice drugih do »čaščenja svetosti« svojega življenja.

Razprave o ZPPKŽ dobivajo nove razsežnosti, saj se prepletajo zgodovinski in religiozni pogledi s sodobno medicino in človekovimi pravicami demokratičnega časa, predvsem v zahodni civilizaciji.

Del zdravniške sfere se pri tem sklicuje tako na Hipokratovo prisego starogrške dobe kot na krščansko vero. Poudarjanje le ene dimenzije Hipokratove prisege ni korektno: Hipokrat res jasno zapiše, da mora zdravnik po svojih najboljših močeh pomagati bolniku ali vsaj ne škodovati, medtem ko pri abortusu odločno zavrača sodelovanje. Prav tako meni, »da zdravnik ne sme sprejemati denarnega plačila za zdravljenje, ampak po potrebi ga celo z bolnikom deliti, če je treba pomagati« (Manolis S. Kiapokas: »Hippocrates of Cos«, prevod A. Hatzinicolaoui, Atene, 2003). Zadnji dve vodili sta danes v naši zdravniški praksi neuporabni.

Tudi zgodovinski kontekst pogosto ostaja spregledan. Pred slabimi osemdesetimi leti, med italijansko in nemško okupacijo Slovenije, so se mnogi uprli okupatorjem. Kljub temu so nekateri predstavniki KC iskali načine za ohranjanje »reda«. Leta 1941 je ljubljanski škof Rožman zapisal: »Duče! Z velikim veseljem smo izvedeli, da je slovensko ozemlje zdaj vključeno v italijansko kraljestvo, in prosimo, da sprejmete našo najglobljo zahvalo v imenu duhovščine škofije zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo pokazali slovenskim prebivalcem. Sprejmite, duče, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja!«

Leta 1942 je isti nadškof pisal italijanskemu generalu Robottiju: »Dovolite nam v vseh krajih ustanoviti oborožene varnostne straže – vaške straže pod slovenskim poveljstvom.« MVAC (»Milizia Volontaria Anti Comunista«) so nato prerasle v enote bele garde z italijanskim orožjem, a le za kratek čas: po kapitulaciji fašističnega diktatorja Mussolinija je ozemlje leta 1943 zasedla Nemčija. KC se je obrnila k nacistom in 22. septembra je škof Rožman zaprosil generala SS Rösener​ja za uradno povelje za ustanovitev slovenskega domobranstva, ki naj se skupaj z enotami SS bori za »svobodno in čisto Evropo«.

Pred vojaškim sodiščem obsojeni general SS Rösener​, komisar operativne cone Jadransko Primorje, je izjavil: »Menim, da je v Sloveniji edini primer, da se je Katoliška cerkev povezala z nacionalnim socializmom (!)« Mnogi, ki so se uprli, so bili internirani v koncentracijska taborišča ali z orožjem in se pridružili partizanom.

Škof Rožman je poudaril, da je šlo za enotno nacionalno organizacijo, ki je delovala v sodelovanju s KC, pri čemer je odločitev izhajala iz prizadevanj za zaščito prebivalstva!

Mnogi, ki so se uprli, so bili internirani v koncentracijska taborišča. Moj oče je vojno preživljal sprva v italijanskih zaporih in le nekaj dni zatem, ko se je po kapitulaciji Italije vrnil v Ljubljano, ga je prijavil sosed slovenske domobranske enote SS; odpeljan je bil v Mauthausen.

Današnja razprava o ZPPKŽ pokaže, da nekateri deli Katoliške cerkve še vedno uporabljajo strategije, ki povezujejo vero z državno politiko in vplivom na zakonodajo – v tem primeru z referendumsko kampanjo proti zakonu, ki temelji na svobodni izbiri posameznika. Primer iz zgodovine jasno kaže, kako lahko mešanica verske avtoritete in političnega vpliva privede do pritiska na posameznika, ki želi slediti lastni vesti.

V tem kontekstu je nujno, da naša (demokratična!) družba varuje pravico posameznika do samostojne odločitve in ločenosti verskih institucij od zakonodaje, saj gre za vprašanje svobode, etike in človekovega dostojanstva, ki ne sme biti predmet klerikalnega pritiska.

***

Prof. dr. Tamara Lah Turnšek, Ljubljana