Remec ne razume razlike med subjektom javnega prava in gospodarsko družbo

Mag. Remec že v naslovu pojasni svoje razumevanje stanovanjske politike kot del gospodarstva na področju zagotavljanja stanovanj ter upravljanja z njimi in ne kot obliko socialne politike, ki naj bi ljudem omogočila varen in cenovno dostopen dom. Res je, da stanovanja pridobivamo z gospodarskimi aktivnostmi. Razlika pa je v tem, ali je cilj doseči donos subjektom stanovanjske oskrbe ali čim širšemu krogu ljudi, ki sami ne zmorejo rešiti svojega stanovanjskega vprašanja, s čim manjšimi stroški omogočimo varen in cenovno vzdržen dom.

Poti in stranpoti stanovanjskega gospodarstva

Mag. Remec ne razume razlike med subjektom javnega prava (ki lahko dela le tisto in tako, kot je v zakonu predpisano), kar je SS RS, in gospodarsko družbo (ki lahko dela vse, razen tistega, kar zakoni prepovedujejo), kar SS RS ni. Ker tržne oz. stroškovne najemnine niso bile in tudi sedaj niso v zakonu predpisane in določene, jih noben javni najemodajalec ne sme sam po svoji volji zaračunavati.

Četudi je mag. Remec intenzivno sodeloval pri pripravi tega novega zakona, ni uspel, da bi najemodajalci kar sami določali stroškovne najemnine, glede na to, koliko stroškov so imeli z zagotovitvijo posameznega stanovanja. Zakonodajalec je predpisal, da so se najemnine bolj ali manj (glede na starost stanovanj) dvignile. Hkrati pa zakon jasno določa, da javni najemodajalci oddajajo javna najemna stanovanja upravičencem na osnovi javnega razpisa za nedoločen čas in neprofitno najemnino skladno z zakonom. Posebno poglavje je namenjeno oblikovanju najemnine. Drugo poglavje pa govori o oddajanju javnih stanovanj v najem, pri čemer imajo najemodajalci več možnosti pri izbiranju tako prednostnih kategorij kot tudi stanovanjskih statusov, tako da menim, da perspektivnejši mladi ne bodo v slabšem položaju, kljub dejstvu, da bo žal še dolgo ponudba najemnih stanovanj manjša od povpraševanja po njih.

***

Jožka Hegler, Ljubljana