Repatriacija Slovencev iz Venezuele: kako se je projekt začel

V Delu se je novinarka Barbara Hočevar razpisala o repatriaciji Slovencev iz Venezuele. V članku ni omenjeno, kako se je projekt repatriacije sploh začel. Tudi sedanja državna sekretarka Vesna Humar tega ne omenja. Poudarja pa, da sedanje vodstvo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu to aktivnost nadaljuje.

Ko sem v mandatu Šarčeve vlade postal minister za izseljence in zamejce (tudi sam sem bil izseljenec v Avstraliji od leta 1967 do leta 2003), smo na uradu dobili pismo, v katerem Slovenci v Venezueli prosijo za pomoč. Pomoč pri repatriaciji in pri dobavi zdravil, ki so takrat v Venezueli bila izredno draga, če se jih je sploh dobilo. Tako je nastal projekt Repatriacija.

S takratno sekretarko Olgo Belec sva se vrgla v ta projekt skupaj s sodelavci na uradu. Olga Belec je iskala službe in nastanitve, jaz sem organiziral zdravila in logistično pomoč. Brez pomoči in sodelovanja direktorja Krke gospoda Colariča zdravil ne bi bilo. Jože Colarič je na osnovi liste iz Venezuele in njihove potrebe po zdravilih to odobril in uredil.

Logistika je predstavljala dodaten problem. Uvoz v Venezuelo iz Evrope ni bil mogoč s strani vlade Venezuele. Tako nam je na pomoč priskočil ambasador Brazilije Renato Mosca in to uredil tako, da so zdravila potovala preko Brazilije v Caracas. Skupno smo dobili na uradu okoli 87 zahtevkov za repatriacijo.

Nastanitev, šolanje v slovenskem jeziku, zaposlitev niso bili majhen zalogaj, ki pa smo ga na uradu uspešno opravili. Poudariti je treba, da je to bil pilotski program in doslej uradno RS ni imela tovrstnega programa. Na žalost je vmes prišel covid-19 in menjava vlade, tako da projekta v mojem ministrskem mandatu nismo uspeli dokončati.

***

Peter J. Česnik, bivši minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.