Samudaripen – od pozabe do spomina in javnega diskurza

Drugi avgust je mednarodni dan spomina na romske žrtve genocida v drugi svetovni vojni. Spominski dan se navezuje na »noč groze in obupa« v uničevalnem taborišču Auschwitz – Birkenau z 2. na 3. avgust 1944, ko so nacisti izpraznili »Cigansko taborišče« – Zigeunerlager. Tistega večera so med 4200 in 4300 Romov, moških, žensk in otrok, ki so še bili v taborišču, odpeljali v plinske celice in jih tam pomorili.

Medtem ko je postajal genocid nad Judi po drugi svetovni vojni predmet znanstvenega preučevanja v vseh pogledih, je bil genocid nad Romi in Sinti potisnjen v pozabo. V ospredju so bila vprašanja o judovskem holokavstu in njegovih posledicah, medtem ko genocid nad Romi in Sinti v javnem diskurzu sploh ni bil priznan. Dalj časa se o njem niti ni govorilo in celo povojni nemški uradniki so »romsko vprašanje« pripeljali do zaključka, da so nacisti sledili zakonom, ki so bili v veljavi še pred vojno in uzakonjeni z namenom sankcioniranja »kriminalcev in lopovov«. Trajalo je precej let, da so se romske organizacije javno oglasile in da je romski genocid začel prihajati v javni spomin in javni diskurz. Na to tematiko so nastajale tudi prve znanstvene raziskave in študije in postopoma je romski genocid postajal tako predmet znanstvenega proučevanja kot javnega spomina. V Sloveniji smo se nanj prvič spomnili leta 2014 v Mariboru in od takrat dalje je samudaripen del našega javnega diskurza in kolektivnega spomina. Spominske prireditve so vsako leto v mariborski sinagogi in v Murski Soboti, kjer jih organizira Zveza Romov Slovenije.

Porajmos ali samudaripen?

V politični demonologiji tretjega rajha so zasedali posebno mesto Judje. Vendar pa se je kljub temu že pred formalnim začetkom izvajanja projekta »končne rešitve« po konferenci v Wannsseju 20. januarja 1942 slutilo, da so Judje le eden od narodov oz. etničnih skupin, s katerimi želi tretji rajh v okviru načrtne in sistematično izvajane rasne politike za vselej obračunati. Nacistični režim je namreč v mnogih delih okupirane Evrope, sploh na vzhodu, izdal navodila, naj tudi z Romi in Sinti ravnajo enako kot z Judi. Zgodovinarji ocenjujejo, da so nacisti na Rome ciljali z dolgoročnimi ukrepi ne samo v Nemčiji, pač pa tudi na Madžarskem, v Romuniji in na Slovaškem. V Auschwitzu oz. Auschwitz – Birkenauu so imeli zanje ločeno »cigansko taborišče«, množično pa so jih popisovali, deportirali v delovna taborišča in pobijali tudi v baltskih državah, na območju Ukrajine, ustaške kvizlinške NDH in okupirane Srbije.

Romski genocid smo tudi v Sloveniji do nedavnega označevali z izrazom porajmos. FOTO: Kacper Pempel/Reuters

Nekaj razlik v primerjavi z genocidom nad Judi je samo v doslednosti in radikalnosti izvajanja ukrepov. Četrt milijona Romov in Sintov – 250.000 – so na različne načine usmrtili in pobili v Belzecu in Auschwitzu pa tudi v Treblinki, Majdanku, Chelmnu, Sobiborju in v hrvaškem Jasenovcu in njegovih podružnicah. Romskega vprašanja so se odločno lotili tudi v Srbiji, ki je konec leta 1941 in v začetku leta 1942 postala »edina dežela, kjer sta bili judovsko in romsko vprašanje razrešeni do konca«. V Srbiji sta bili za Jude in Rome najusodnejši taborišči Banjica, ki je delovalo od julija 1941 do septembra 1944, in Staro Sajmište, ki je delovalo od oktobra 1941 do maja 1942. Vanj so deportirali tudi večino gorenjskih Sintov iz begunskih zaporov. Veliko Romov so skupaj z Judi umorili tudi v koncentracijskem taborišču v Nišu, poimenovanem »Crveni krst ali Lager Niš«. Morišče za taboriščnike je bilo na bližnjem Bubnju pri Nišu. Spominski muzej holokavsta v Washingtonu navaja od pol milijona do milijona in pol romskih žrtev genocida. Točne številke romskih in sintskih žrtev genocida ne bomo nikoli imeli, saj so viri nepopolni ali pa jih sploh ni. Govorimo lahko o bolj ali manj gotovih ocenah števila žrtev. Ni pa nikakršnega dvoma, da je usoda Judov in Romov v okupirani Evropi razkrivala širša obzorja uničenja vseh za naciste manj vrednih ras (Slovanov še posebej), ki bi se do kraja razplamtela v primeru zmage tretjega rajha.

Porajmos, pozabljeni holokavst nad Romi

Romski genocid smo tudi v Sloveniji do nedavnega označevali z izrazom porajmos, kar pomeni uničenje. Mnogi zgodovinarji, romologi in antropologi se s tem niso najbolj strinjali in so predlagali izraz samudaripen, kar pomeni množični umor ali množično ubijanje. Uporablja ga tudi Mednarodna romska zveza, saj izraz označuje masovno ubijanje in uničevanje Romov med drugo svetovno vojno. Termin samudaripen je bil prvič javno uporabljen že v sedemdesetih letih minulega stoletja v takratni Jugoslaviji v kontekstu preučevanja množičnega ubijanja Romov in Sintov v nemškem uničevalnem taborišču Auschwitz – Birkenau in v ustaškem koncentracijskem ter uničevalnem taborišču Jasenovac (po podatkih hrvaških zgodovinarjev 16.173 romskih žrtev). Slovensko zgodovinopisje že uporablja izraz samudaripen. Romski spominski center v Uštici navaja še dva izraza za romski genocid, in sicer kali traš (črni strah) in berša bibahtale (nesrečna leta). Svoje poimenovanje genocida imajo tudi Sinti, ki ga označujejo kot sintegre holokausto.

***

dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah