SDS se obnaša v nasprotju z mednarodnimi cilji trajnostnega razvoja

Pozdravljam javno opozorilo in pobude Akademije znanosti za trajnostni razvoj Slovenije (AZTRS). Odločno in pravočasno se je odzvala na nevarnost razgradnje evropske trajnostne arhitekture. Kot piše zasl. prof. dr. Niko Toš, se »trajnostni razvoj – kot civilizacijski projekt ter pravni, politični in etični okvir – danes sooča z resnimi pritiski kratkoročnih ekonomskih in geostrateških interesov«. AZTRS poziva politične stranke, vlado in državni zbor, naj ohranijo in utrdijo trajnostno razvojno usmeritev države skladno s cilji trajnostnega razvoja Organizacije združenih narodov.

Podpiram vseh pet javnih pobud AZTRS. V pobudi 1 je poziv političnim strankam, naj predlagajo sprejetje resolucije državnega zbora (DZ) o trajnostnem razvoju. Praksa z resolucijami DZ kaže na šibko operativnost takih političnih dejanj. Zato predlagam, da naj AZTRS pozove stranke tudi na zavezo za uresničitev zapisa trajnostne razvojne usmeritve v ustavo RS. To ključno zavezo za učinkovitost države, konkurenčnost gospodarstva in blaginjo državljanov naj bi stranke začele uresničevati takoj po spomladanskih volitvah, in to ob zavedanju o nujnosti vsaj dvotretjinskega soglasja navzočih poslancev v DZ. Z zapisom trajnostnega razvoja (v nadaljevanju TR) v ustavo bi utrdili civilizacijski, pravni, politični in etični okvir delovanja države za sedanjo in bodoče generacije.

Nevarnost razgradnje evropske trajnostne arhitekture

Civilizacijski okvir določajo človekove pravice, ki so v ustavi dobro zapisane, manjka pa mehanizem zagotavljanja širokega uživanja teh pravic. TR, ki postopoma omogoča blaginjo za vse, je porok za omenjeno širno. V ustavi RS (67. člen) je obravnavana le trajnostna funkcija lastnine, zato se pojavljajo anomalije, ki jih je v obstoječem pravnem okviru težko preprečiti in sankcionirati. Mnogi strokovnjaki povezujejo uspešnost države samo z uresničitvijo ustavne določbe o volilnem sistemu z odločilnim vplivom volivcev na izvolitev poslancev. Če ni enotnosti o smeri razvoja, tudi ustreznejši volilni sistem ne prinese pričakovanih rezultatov in se bo še naprej z vsakokratno vlado spreminjala gospodarska, družbena, okoljska in varnostna politika. Z ustavo samostojne Slovenije smo dobili večstrankarski sistem. Ker v ustavi ni ustrezno definiran politični okvir za razvoj države, se je razpasla strankokracija, ki duši tvorno sodelovanje političnih strank in s tem botruje relativnemu razvojnemu zaostajanju države, čeprav se Slovenija po potencialih na prebivalca uvršča med 20–30 najbolj privilegiranih držav na svetu. Etični okvir delovanja države slabi; med kazalniki konkurenčnosti Slovenije so po oceni IMD najslabše ocenjene poslovne vrednote. Cehovsko obnašanje strok je vse veča ovira razvoju države.

Bližajo se volitve in obenem zaostrovanje prerekanja strank o zadevah, ki nas razdvajajo. Pa ni nujno, da bo tako. Gotovo je več skupnega, kar nas združuje, sicer ne bi imeli svoje države. Sem vsekakor sodi izročilo uravnoteženega razvoja. Včasih smo temu rekli sonaravni razvoj, danes govorimo bolj univerzalno o trajnostnem razvoju. Žal, to izročilo – zlasti glede enakosti in samooskrbe – plahni. Pomembno je, da naše napredno gospodarstvo podpira TR in ga pri sebi tudi uresničuje (ESG). Še bolj pomembno je, da parlamentarne in nekatere druge stranke v svojih programih podpirajo TR. Večina strank ga obravnava kot nekaj okoljskega, kar je zgrešeno. Po presoji umetne inteligence je TR, tako kot se šika, zapisan le v programu SDS (26. člen: TR ne zahteva le zdravega gospodarstva, »vendar so potrebne še socialna, okoljska, izobraževalna, kulturna in varnostna politika. Vse te politike skupaj zagotavljajo regionalno in prostorsko skladen razvoj, ki bo predmet širokega političnega in družbenega soglasja ...«). Vse lepo in prav, vendar se SDS v praksi obnaša v nasprotju z več mednarodnimi cilji trajnostnega razvoja (SDG). Volilni programi so priložnost, da stranke vso to zmedo popravijo in izberejo vsaka svojo pot k cilju države z blaginjo za vse.

No, dobri popotnici navkljub je treba računati, da utrjevanje TR pri nas ne bi šlo gladko. Poleg AZTRS in znanosti nasploh ima podoben pozitiven odnos do razvoja države še vrsta organizacij, ki so v svojem delovanju močno povezane s sonaravnostjo in trajnostjo – gasilci, planinci, gozdarji, lovci, ribiči, člani turističnih organizacij, čebelarji, ekološki kmetje in še vrsta manjših zvez in društev. Gre za nekakšno sonaravno koalicijo, ki kot taka še ne deluje, a če se ji pridružijo društva upokojencev in družinski člani, je to milijonska množica z družbeno močjo, ki jo mora upoštevati vsaka resna politika.

Lokalni zavezniki sonaravne koalicije so občine, ki jih duši centralizem. Zato je smiselna še dodatna trajnostna zahteva, in sicer za opustitev dosedanjih neuspešnih prizadevanj in začetek postopka ustanovitve treh močnih zgodovinskih pokrajin Primorske, Kranjske in Štajerske, vsaka s svojimi problemi, kar zadeva podnebne spremembe in biotsko raznovrstnost, in vsaka z močnim univerzitetnim in znanstvenim središčem za reševanje teh problemov. Meje med temi pokrajinami so sonaravne in zato niso sporne. Znano je, da močne zgodovinske pokrajine v Avstriji in Italiji nadaljujejo uspešno delo v današnji čas in pomembno prispevajo k razvoju svoje države.

Umetna inteligenca je po svetu našla najmanj 54 držav z zapisom TR v ustavo. Med njimi so tudi Nemčija, Švica, Francija in Italija. Nemci se trajnostne določbe (20.a člen, dodan tri leta po uporabi nemške ustave kot vzor slovenski) ne držijo dosledno, kar je vodilo v sodne postopke proti državi. Bolje tečejo stvari v Švici, saj ima podobno kot Slovenija močno sonaravno izročilo. V Franciji in Italiji je TR bolj okoljski dodatek, kar je neučinkovito in sporno, zlasti za kmete.

Odločitev o razgradnji evropske trajnostne arhitekture je v rokah držav članic EU, pomembna so še stališča najmočnejših evropskih strank. Glas Slovenije proti razgradnji (skupaj s podobno mislečimi članicami) bi imel trdno osnovo, če bi odločno poskrbela za utrjevanje TR tudi doma.

***

Dušan Hrček, Trzin