Sem res vedno večji bedak?

Najbrž. Ne razumem stvari, ki so mnogim popolnoma jasne. Recimo, zakaj štejemo Rusijo, ki ni mogla premagati niti Afganistana in je po skoraj štirih letih vojskovanja uspela osvojiti komaj 20 odstotkov revne Ukrajine, za tako nevarno, da je treba evropske obrambne izdatke podvojiti, čeprav gospodarska in konvencionalna vojaška moč držav Nata za 20-krat presega rusko. Ob tem pa nimamo niti prepričljivih dokazov, da ima Rusija res osvajalske interese. Namreč Rusija si z vojaškim vdorom ni poskušala podrediti Gruzije, ampak se je zadovoljila le z osamosvojitvijo enklav, ki so se uprle zmanjševanju njihovih narodnostnih pravic. Tudi sklenitev sporazumov v Minsku, s katerimi je Rusija priznala suverenost Ukrajine nad upornimi območji, ne potrjuje njene velike osvajalske obsedenosti.

Največje oboroževanje po koncu hladne vojne

Kasnejši ruski obsežen vojaški napad na Ukrajino, čeprav ga Rusija opravičuje z nujnostjo zaščite ruskega prebivalstva v Ukrajini in z nacionalnimi varnostnimi razlogi, pa je seveda nedopusten in nakazuje tudi njene osvajalske interese, ne pa dokazuje. Ukrajina se je namreč zavestno odločila za problematično omejevanje narodnostnih (človekovih) pravic državljanom ruske narodnosti, čeprav je bilo vnaprej jasno, da bo to povzročilo velika medsebojna trenja. Spominjam se ukrajinskega komentatorja na slovenski televiziji, sicer vnetega zagovornika enotne Ukrajine, ki je takoj po sprejetju omejevalnih ukrepov z žalostjo in ogorčenjem napovedal, da to vodi v razpad Ukrajine.

Na žalost se Ukrajina ni zgledovala po drugih državah, ki uspešno uveljavljajo mednacionalno enakopravnost, kot npr. Švica, Belgija, Kanada, ali po državah, ki so uspele prav z uveljavljanjem večjih pravic narodnostnim manjšinam močno zmanjšati notranja nasprotja, kot npr. Italiji v Južni Tirolski, Španiji v Baskiji ali Združenemu kraljestvu v Severni Irski. Tudi ni sprejemljivo, da se je ukrajinsko vodstvo, kljub volilni obljubi, da bo zagotovilo mir, odločilo, da se ne bo pogajalo z upornimi voditelji in spoštovalo sporazumov iz Minska ter se tako pravzaprav opredelilo za vojaško rešitev. Ne razumem pa niti politike EU, ki nima nobenega posluha za spoštovanje doseženih dogovorov in uveljavitev mirovnega procesa.

Ukrajina se je zavestno odločila za problematično omejevanje narodnostnih (človekovih) pravic državljanom ruske narodnosti. FOTO: Roman Pilipey/AFP

Prav EU bi morala biti še posebej zainteresirana za mir in uveljavljanje vseevropskega sodelovanja, vključno s surovinsko bogato ter komercialno in razvojno interesantno Rusijo, saj je to eden ključnih faktorjev za izboljšanje evropske konkurenčnosti nasproti ZDA in Kitajski. Ali je za EU in Ukrajino res nesprejemljivo, da bi vsaj poskušala doseči mir s predlogom, da je pripravljena v primeru umika ruske vojske z okupiranih območij zagotoviti popolno enakopravnost ruskega prebivalstva v Ukrajini, omogočiti prebivalstvu upornih območij, da si z referendumom določi svojo želeno državniško organiziranost in da bo uveljavilo mednarodno varovano nevtralnost Ukrajine. Šele tako oblikovana ponudba bi dokazala resnično željo EU za mirom, ruska odklonitev takšne ponudbe pa bi nedvomno dokazala njene osvajalske interese.

Slovenija za velike naložbe v obrambo

Ne razumem pa niti slovenske politike, ki prav tako vneto zagovarja brezpogojen umik ruske vojske, kar pomeni vojaško rešitev ukrajinskega problema. Zakaj ne poskušamo aktivneje propagirati referendumske rešitve, s katero tudi Slovenija utemeljuje svojo samostojnost. Razumem pa, da za to nemiroljubno politiko obstajajo tudi določeni pametni razlogi. Predvsem se mi dozdeva, da je pametno vodstvo ZDA, ki vedno bolj spoznava, da Rusija ni njihov resen ekonomski konkurent, ampak so to Kitajska in Evropa. Zato je v interesu ZDA, da se tudi Evropa zapleta v vojaške konflikte, da povečuje svoje vojaške izdatke, se oborožuje z ameriškim orožjem, nadomešča cenejše ruske energente z dražjimi, zlasti ameriškimi, in tako slabi svojo konkurenčno sposobnost.

Razumem, da takšno ameriškim interesom podrejeno politiko dopušča tudi tisti bolj pametni del evropske politične, gospodarske in vojaške elite, ki pričakuje od povečanja vojaških izdatkov, povečane proizvodnje orožja, dražjih energentov ter obubožane Ukrajine, Rusije in Evrope določene koristi. Zato tudi omejeno opustošenje Ukrajine za njih ni posebno tragično, saj se bodo po končani vojni na surovinsko bogatih območjih s kvalificirano poceni delovno silo lahko ustvarjali novi dobički. Pametno je, da se zato propagandno čim bolj potencira ruska nevarnost in zagotavlja širša družbena podpora vojni politiki, četudi je koristna le za pametne, za nas večinski neumni del prebivalstva pa škodljiva. Skrajni čas je, da se zavemo, da je uveljavitev trajnega pravičnega miru v skladu z interesi evropskega, ruskega in zlasti prizadetega ukrajinskega prebivalstva možna in za večino koristna. Skrajni čas je, da tudi neumni postanemo pametnejši in od evropskih voditeljev zahtevamo, da se manj posvečajo pridobivanju koristi za posamezne skupine, uveljavljanju sovraštva in razdvajanju, temveč da glavno skrb posvetijo iskanju možnosti za uveljavljanje miru in čim večjega vseevropskega sodelovanja.

***

Tone Mastnak, Ljubljana