Slovenci tlakujemo pot tistim, ki so nas v preteklosti že napadli

V teh nemirnih časih, ko se zdi, da je vse postavljeno na glavo in še kako velja Shakespearov Svet je iz tira, me je bolj kot karkoli drugega šokiral zapis v Delu. Sprašujem se, kako je mogoče kaj takega, kot je zabeleženo v zapisu Pie Prezelj. Kako lahko komu pade na pamet, da predlaga spremembo zakonodaje, po kateri bi Pokrajinska in študijska knjižnica v Murski Soboti poslovala zgolj v madžarščini?

Kdo so ljudje, ki so se domislili predloga o spremembi 24. člena zakona o javni rabi slovenščine in 25. člena zakona o knjižničarstvu? Iz prispevka izvemo nekaj njihovih imen: direktorica Klaudija Šek Škafar, njen namestnik Albert Halász, predsednica strokovnega sveta Lidija Kreft, predsednik sveta zavoda Roman Ladislav Ratkai. To je torej posadka, ki je predlagala nekaj tako absurdnega, nekaj, kar je neposreden napad na ustavo. Novinarka nas, bralce, seznani z odzivom številnih pomurskih intelektualcev, ki so zastavili svoj glas za zavrnitev te predrzne poteze. Omenjeni predlog je ostro zavrnila tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Kar še dodatno skrbi, je zajeto v podatku, da sta obe občini (Beltinci in Murska Sobota), ki sta ustanoviteljici knjižnice, ob predlogu molčali, prav tako ministrstvo za kulturo. Beremo, da je ta predlog samo vrh ledene gore nepravilnosti, ki so se dogajale v knjižnici, da je bilo besedilo ob eni od razstav iz zadnjega obdobja napisano večinoma v madžarščini. Od aprila, ko je knjižnica vložila pobudo za spremembo zakonov, do danes se torej ni zgodilo nič? Nihče od pristojnih na občinah in ministrstvu ni reagiral? Zdaj se izvijajo z izjavami, da podpirajo veljavno zakonodajo, o pobudah knjižnice pa da niso bili seznanjeni (kabinet župana murskosoboške mestne občine).

Ko smo pred časom iz medijev izvedeli, da Madžarska na svojih zemljevidih prikazuje tudi dele slovenskega ozemlja, smo bili upravičeno ogorčeni. Kaj pa naj rečemo zdaj ob dejstvu, da Slovenci sami na svoji zemlji tlakujemo pot tistim, ki so nas v preteklosti že napadli? Ob tako poniglavem ravnanju predlagateljev sprememb zakonodaje in medlem ter počasnem odzivanju pristojnih organov bi moral završati vihar. A o čem takem ni sledu. Vsa čast tistim, ki so se ob tem dogodku vendarle odzvali.

Ali je treba poudariti, da nas brez maternega jezika ni, da je vsa naša zgodovina prepletena z bojem za pravice materinščine? Da so se za to borile generacije Slovencev, zdaj pa bi se rabi slovenščine kratko malo sami odpovedali in dali prednost madžarščini?

Da, ta svet je res iz tira!

***

Marija Končina, Šešče pri Preboldu

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.