Slovenija s sramotno nizkimi vlaganji v R&R tone vse globlje

Naši politiki ne dojemajo, da v znanosti ni štrajkov, pač pa odhodi, večinoma trajni, v tujino – torej beg možganov.
Fotografija: Večina kazalcev kaže, da smo na področju raziskav in razvoja pod evropskim povprečjem in počasi, vendar zanesljivo zaostajamo celo za nekaterimi vzhodnoevropskimi državami Foto Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Večina kazalcev kaže, da smo na področju raziskav in razvoja pod evropskim povprečjem in počasi, vendar zanesljivo zaostajamo celo za nekaterimi vzhodnoevropskimi državami Foto Jože Suhadolnik


Dr. Boris Cizelj je 12. oktobra v Sobotni prilogi pod naslovom Strategija brez prioritet ni strategija, ampak opis lepih želja kritično obdelal letošnje poročilo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, ki zajema tudi Slovenijo na področju raziskav in razvoja (R&R). Večina kazalcev kaže, da smo na področju raziskav in razvoja pod evropskim povprečjem in počasi, vendar zanesljivo zaostajamo celo za nekaterimi vzhodnoevropskimi državami, na katere smo še do nedavnega gledali podcenjevalno.

Najnižje smo zdrsnili v obdobju od leta 2012 do 2018 v celi Evropski uniji, skupaj z Romunijo, ter se tako uvrstili v tretjo skupino držav EU po inovacijskih zmogljivostih. Nekoč pa smo – po osamosvojitvi – govorili, da bomo druga Švica, svetilnik Evrope in še kaj! Pa menda ne z zdrsom na 0,36 odstotka BDP državnih vlaganj v času Cerarjeve vlade, s čimer smo se približali odstotku BDP vladnih vlaganj večine afriških držav! Druge razvite države v svetu dokazujejo, da se vlaganja v višini 1 odstotka BDP ali celo že več v znanost in iz te izhajajoča znanja in inovacije izjemno obrestujejo. Tako je vsem poznan izjemen vzpon nerazvite Kitajske v drugo najmočnejše gospodarstvo sveta, kar je posledica visokih vlaganj v R&R! V ZDA so ekonomisti ugotovili, da se v kratkem času vloženi en dolar v R&R povrne večkratno.

Pa pomislimo le za hip na banke, ki ne obrestujejo vloženega denarja davkoplačevalcev, pač pa zaračunajo še stroške in si izplačujejo visoke plače. Kaj pa vlaganja nakopičenega denarja v gospodarski razvoj, stanovanja mladim, dostojne plače in še kaj? Visoka vladna vlaganja razvitih držav stimulirajo tudi privatni sektor oziroma industrijo z dvakratnikom vloženih sredstev, tako da te države ne le dosegajo dogovor v Lizboni o skupnih 3 odstotkih BDP vlaganj v EU, pač pa ga nekatere tudi že presegajo (Švedska, Avstrija, Nemčija, Finska, Nizozemska, Južna Koreja, Izrael in še nekatere). V Sloveniji pa smo lizbonski cilj 3 odstotkov skoraj dosegli z originalno manipulacijo tako, da smo preprosto dvignili davčne olajšave za stroške našega gospodarstva v R&R z 20 na 100 odstotkov, kar pomeni 5- do 8-kratnik vloženih sredstev z ozirom na vladna sredstva, in se tako povzpeli v sam evropski vrh, pred Švedsko, Nemčijo in druge! Na tak inovativni dosežek so naši politiki nedvomno ponosni, kaj pa si o tem mislijo njihovi bruseljski kolegi, jih niti ne zanima. Pa bi jih moralo, saj gre za ugled in kredibilnost države Slovenije in njih samih!

Žal ohranjanje takega stanja pomeni stagniranje in celo nazadovanje, nadaljevanje bega možganov ter celotnega inovativnega kapitala, kar je pogubno za naš nadaljnji družbenoekonomski razvoj. Zato smo tudi tam, kamor sodimo glede na sposobnost tistih, ki državo vodijo! Ne bom našteval vsega, kar v Sloveniji primanjkuje, saj je to lepo zapisal dr. Cizelj, za njim tudi dr. Gregor Majdič v Sobotni prilogi 19. oktobra, pa tudi sam sem o tem že večkrat pisal. Problem predstavlja tudi dejstvo, da nimamo samostojnega ministrstva za znanost, visoko šolstvo in tehnologijo. Tudi zakon o raziskovalno-razvojni dejavnosti je bolj ali manj ves čas v razpravi oziroma ga vsakokratna vlada spreminja – ali pa miruje. Tudi nimamo strategije razvoja z določenimi prioritetami, da ne omenjam vizije Slovenije 2050, ki je doživela posmeh, ki pa nas je stal skoraj pol milijona evrov! Tudi ne upoštevamo različnih priporočil (OECD, Evropski raziskovalni svet ERC in drugi). Takega stanja ne bomo rešili s »specifičnimi in inovativnimi slovenskimi pristopi«, pač pa le z izvajanjem že znanih in preverjenih rešitev razvitih držav. Pa se nočemo zgledovati po njih in tonemo vse nižje in nižje.

Slovenski politiki preprosto ne razumejo pomena znanosti, znanja in razvoja. Foto Nasa
Slovenski politiki preprosto ne razumejo pomena znanosti, znanja in razvoja. Foto Nasa


Slovenski politiki preprosto ne razumejo pomena znanosti, znanja in razvoja. Tudi ne razumejo ali celo ne verjamejo, da prihodnost Slovenije temelji na družbi znanja, odličnosti, odgovornosti, poštenju, mednarodnem sodelovanju in svobodi raziskovanja. Če bi to razumeli, bi za ta segment prepotrebne družbene dejavnosti našli denar. Denar pa so našli in vložili v kasneje propadla podjetja, sanacijo bank in nato njihovo prodajo, pošastno drago gradnjo avtocest in tunelov in še marsikam drugam, kjer so si nekateri »omastili brke«, kot je imel navado reči moj prijatelj in danes žal že pokojni odlični slovenski fizik akademik Robert Blinc. In ta zgodba se še nadaljuje. Naši politiki tudi ne dojemajo, da v znanosti ni štrajkov, pač pa odhodi, večinoma trajni, v tujino – torej beg možganov. Ne obstaja v Sloveniji kroženje možganov, kot to radi prikazujejo politiki. Kroženje možganov teče med razvitimi državami. Vsaj upam, da ni potrebno nadaljnje pojasnjevanje s posameznimi primeri takih držav.

Skoraj ne morem mimo naše sosede Hrvaške, s katero se toliko ukvarjajo nekateri naši politiki, pa bolj ali manj neuspešno. Zato raje od politike zopet nazaj k znanosti, čeprav hrvaški. Tako je hrvaški časopis Jutranji list 12. oktobra 2019 objavil članek Tanje Rudež z naslovom V Zagrebu se ustvarja eden od najsodobnejših institutov v Evropi. Gre za popolno prenovo in razširitev vsem nam poznanega multidisciplinarnega Instituta Rudjer Bošković, v katerega bodo vložili okoli 72 milijonov evrov. Projekt bo financiran s 85 odstotki EU-sredstev, 15 odstotkov bo namenila hrvaška vlada. Celoten projekt bo zaključen leta 2023. To predstavlja trenutno največji infrastrukturni projekt hrvaške znanosti, financiran iz strukturnih fondov. S tem želijo zagotoviti znanstvenikom kvalitetne pogoje za delo, take, ki jih imajo že dolgo njihovi kolegi v Evropi (https://www.jutarnji.hr/autori/tanja-rudez).

Kaj pa Institut Jožef Stefan? Za obnavljanje stavb in notranjih prostorov in drugega se uporabljajo v veliki meri lastna sredstva iz projektov, saj namenska sredstva ARRS za to ne zadoščajo. Tudi nakup prepotrebnega zemljišča za širitev dejavnosti bo šel – ali pa je že bil plačan – iz lastnih sredstev. O modernizaciji pretežno že amortizirane opreme bolje da ne govorimo, saj je za te namene le malo sredstev.

O pomenu znanosti in problematiki raziskovalne dejavnosti pišemo in opozarjamo znova in znova, ker nam je mar za usodo Slovenije! Zato še enkrat Sobotna priloga (8. oktobra 2016) po Zoranu Predinu: »Ne vidim druge rešitve, kot je ta, da državo vodijo pametni in izobraženi ljudje. Države ne sme voditi neizobražena masa.«
 

Preberite še:

Komentarji: