Slovenija v mednarodnih odnosih načelno in brezpogojno obsoja vsako agresijo

V rubriki Pisma bralcev je bil 10. januarja objavljen odziv na članek, objavljen v Delu. Avtor odziva prof. dr. Andrej Umek smatra, da slovenska politika v varnostnem svetu Združenih narodov ne koristi ugledu Republike Slovenije. Morda smo ponekod dobro zapisani, a po piscu ne v državah Srednje Evrope, ki da so ključne za Slovenijo.

Slovenija pridobila zunanjepolitični ugled

Kdo vse sodi v Srednjo Evropo, pa ni čisto jasno, ne dandanes ne v preteklosti. Bolj, kdo zanesljivo sem ne sodi. A med slednjimi so tudi države Zahodne Evrope (kot Italija, Francija, Beneluks, Skandinavija, Velika Britanija …, Vatikan), ki jih ni mogoče niti s sveto preproščino zlahka ovrednotiti kot (politično, ekonomsko, kulturno …) manj pomembne za Slovenijo od (vseh) držav Srednje Evrope. Med temi so tudi Madžarska, Slovaška, Poljska, Lihtenštajn. A res tudi one kar ključne za Slovenijo? Po piscu se vse te države Srednje Evrope ob slovenski zunanji politiki v OZN čutijo izigrane. (A vse?) Kar pisec obžaluje, ne pohvali, kar bi morda celo bilo pričakovati.

EU po grožnjah ZDA poudarja enotnost

Današnja uradna Slovenija v mednarodnih odnosih načelno in brezpogojno obsoja vsako agresijo neke države na drugo, denimo Izraela na Palestino, Rusije na Ukrajino, ZDA na Venezuelo …, enako morebitne v prihodnosti na katerokoli državo (Grenlandija, Tajvan, Slovenija ...). Po piscu s tem Slovenija v varnostnem svetu »žal ne zastopa večinskega stališča držav Srednje Evrope«. A da večina Srednje Evrope res ne bi obsojala vseh teh agresij, bi moralo biti neverjetno. A je možno, čeravno občečloveško nesprejemljivo. Kar nikdar ni imelo posebne veljave.

Pisec se boji, da tako načelno stališče proti vojaški agresiji uradne (ne vse!) Slovenije tej »v gospodarskem smislu niti najmanj ne koristi«. Se pravi, tudi sedanje nasprotovanje Evropske unije (specialni) vojaški agresiji Rusije na Ukrajino ne koristi. Če bo kdaj kdo spet napadel Slovenijo (isti, podobni, drugi), naj nobena druga država temu ne nasprotuje, saj mu to niti najmanj ne bi koristilo (!!!).

Vse oči uprte v Haag, nekatere tudi v Slovenijo

Pravi višek pisec doseže z izjavo, da ima tako načelno protiagresorsko stališče Slovenije v varnostnem svetu za cilj pot »nazaj v komunistični raj«. Vsaj po njegovi »malo podrobnejši analizi«. Ni sicer jasno, zakaj pisec neupravičeno tako poveličuje nekdanje komuniste, ki da so edini zoper vojaške agresije. Tudi po analizi? A je v nekdanjih (šestdeseta leta) milijonskih demonstracijah množic v ZDA proti vietnamski vojni pisec tudi videl »pot nazaj v komunistični raj«? Delno se tako zdi, saj naša (in piščeva?) kontinuitetna t. i. protikomunistična stran porablja zelo malo (če sploh) besed in (TV) pričevanj za obsodbo nacifašizma in njegovih zločinskih agresij med drugo svetovno vojno in še manj pred njo.

Ko se je piscu srečno »utrnila« primerjava z gospodarsko in zunanjo politiko vlade dr. Goloba, ki da je škodljiva, nam pisec očitno nastavlja vprašanje, kako bi bilo (bo?) vse to videti v neki nadejani vladi Republike Slovenije po letošnjih parlamentarnih volitvah. Ki bi se spet navezala na logiko in ideologijo politik in praks iz Budimpešte, pa višegrajcev (bolj ali manj trojanskih konjev EU), Netanjahuja, slovenskega zeta (doma in v tujini) in ne nazadnje na kolaborantsko logiko dela ljubljanskih meščanskih krogov med drugo svetovno vojno, ki pa je bila več kot pogodu ob tem prijetno presenečeni tedanji Srednji Evropi.

Bo po piscu to večinsko kaj bolj pogodu državam Srednje Evrope? Bolj v slovensko korist?

Odgovor je ne. Na srečo, ne žal.

***

Igor Mravlja, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.