Smernice za zdravstveno reformo so veliko razočaranje
Dogovor koalicijskega vrha o smernicah za izvedbo zdravstvene reforme je eno samo veliko razočaranje. Težko je verjeti, da je predsednik vlade, ki ga osebno zelo spoštujem in podpiram, tako naiven, da verjame v uspešnost reforme, ki naj bi se začela z analizami in nadaljevala z digitalizacijo postopkov, pri tem pa ni opaziti namena po reševanju osnovnih problemov zdravstva, na katere so pred volitvami opozarjali volivci, koalicija pa se je obvezala za njihovo reševanje.
Odprava »dvoživk«, poudarek na javnem zdravstvu, centralizirana nabava zdravil in opreme, ukinitev dopolnilnega zavarovanja ter učinkovito vodenje zdravstvenih ustanov so tisti temeljni problemi, ki jih je treba rešiti, zaradi katerih smo to vlado izvolili. Minister za zdravje – ki je sam »dvoživka« (če se mu ta vzdevek zdi žaljiv, ga prosim, da ponudi novega) in ki se boji zameriti komur koli, če pa se že, pa se vsakič javno opraviči – nikakor ni oseba, ki bi lahko izpeljala kakršno koli reformo svojega ceha.
Na žalost sem (malo zaradi svojih let, pa malo morda tudi zaradi premalo zdravega življenja) v zadnjem letu kar pogosto obiskoval razne zdravstvene ustanove, od javnih do zasebnih. Dejstvo je, da se je po končani epidemiji covida, ko so vladale splošne omejitve za obiske zdravstvenih ustanov, način dela povsod upočasnil ali bolje rečeno, tempo obravnave pacientov je postal manj učinkovit. Tako je ostalo tudi po epidemiji. To je možno opaziti v bolj ali manj vseh zdravstvenih ustanovah, razen seveda v bolnišnicah in na urgencah. Videti je, da so pred epidemijo starejši pacienti res prihajali v ordinacije bolj zaradi druženja v čakalnicah in pogovora z zdravnikom kot zaradi zdravstvenih problemov, vendar se je treba vprašati, kaj pa je potem s produktivnostjo v zdravstvu. Zaposleni v gospodarstvu zelo dobro vedo, kaj ta pojem pomeni. Medtem ko so v gospodarstvu v času epidemije mnogi koristili letni dopust, so zdravniki čakali v praznih ambulantah in odšli na dopust šele po tem, ko so se ambulante odprle. Nihče tudi še ni postavil vprašanja privilegijev, ki jih glede dolžine dopustov uživajo zdravniki in mnogi zaposleni v državni upravi. Notranje rezerve so tu ogromne. Gospodarstvo, ki vse to plačuje, si česa takšnega ne more privoščiti. Lahko samo plačuje in opazuje izsiljevanje.
Ko sem bil lani hospitaliziran v UKC, nisem opazil niti enega starejšega zdravnika. Samo prizadevni mladi zdravniki in ostalo bolnišnično osebje. Lahko si mislim, da se starejši pridejo samo evidentirat, potem pa gredo v lov za denarjem. Morda se motim, ampak kje potem so? Stvari seveda ni mogoče posploševati, prepričan sem, da večina zdravnikov ni pozabila na svoje poslanstvo.
Kakšen domino efekt sta v javnem plačnem sistemu povzročili izsiljevanje Fidesa in pretirano popuščanje ministra za zdravje nerealnim zahtevam politično usmerjenega sindikata, je danes povsem jasno. Seveda se strinjam, da so bile plače mladih zdravnikov in medicinskih sester pred tem sramotno nizke. Evidentno pa je, da je del zdravništva (z vodstvom Fidesa na čelu) popolnoma izgubil kompas, da o etiki sploh ne govorimo. Res je, da zdravnike potrebujemo, ko smo v zdravstvenih težavah, in takrat smo za zdravje pripravljeni narediti vse, vendar obstajajo meje. Zdravniki – in tudi njihova cehovska ustanova Zdravniška zbornica – pogosto poudarjajo, da za opravljanje poklica potrebujejo šest let študija in dodatnih pet let za specializacijo, vendar v celoti pozabljajo, da smo jim vse to s svojimi sredstvi omogočili davkoplačevalci. Prav bi bilo, da bi v svoji vzvišenosti občasno pogledali okoli sebe, da bi videli vse aparature, ki jim omogočajo diagnoze in terapije, pa bi jim morda postalo jasno, da bi bila brez uspehov znanstvenikov iz naravoslovnih in tehničnih področij njihova hrbtenica veliko bolj upognjena. Vse to so dovolj utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bolniki ali bolje povedano davkoplačevalci upravičeno pričakovali malo več spoštovanja. Tudi kakšna zamera ne bo odveč. Kar nekajkrat sem bil sam v čakalnicah različnih zdravstvenih ustanov, kjer sem čakal več ur, medtem pa so se zdravniki mimo mene sprehajali po hodniku, kar je vsekakor očiten kazalnik pomanjkanja spoštovanja do bolnikov – njihov čas pač ni nič vreden.
Problem zdravstva je zelo resen, kar mnogim zagotovo zelo odgovarja, a se bojim, da se ga predsednik vlade premalo zaveda. Leporečje ne bo pomagalo, potrebna bo učinkovita in odločna akcija brez strahu pred zamerami, s poudarjeno prioriteto za reševanje problemov, kot je bilo to obljubljeno v predvolilni kampanji. V gospodarstvu se pripravljajo analize in ustanavljajo komisije predvsem takrat, kadar obstaja dvom ali strah pred reševanjem problemov.
Pohitite, desnica že odpira šampanjec, saj ji je prek Fidesa uspelo povečati neravnovesja plačnega sistema, dvigniti na noge ostale sindikate in s tem močno ogroziti podporo vladi Roberta Goloba.
