Socialno državo lahko poljubno naskoči, grize in najeda prav vsaka miš

Pod sugestivnim naslovom Ko socialna država postane mišji eksperiment smo v rubriki Gostujoče pero prebrali, da je naša socialna država neogibno zapisana koncu, in to zaradi razloga, ki ga je razkril laboratorijski poskus z mišmi »Universe 25«. Čeprav se lahko na prvi pogled ta sklep zdi preveč smel, je za prihod do takega sklepa resnično treba imeti veliko domišljije, besednih veščin in poguma, kar avtor – »podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga« – nedvomno tudi kaže. Da si upaš v domnevno resnem besedilu lastno prepričanje o neogibnem propadu socialne države utemeljiti z mišjim eksperimentom, res ni mačji kašelj. Da ta eksperiment pri tem še neresnično predstaviš, je že resnejša stvar in zadeva avtorjevo resnicoljubnost in verodostojnost. Vprašanje njihove verodostojnosti in kredibilnosti je pomembno tudi zato, ker so sodbe o socialni državi močno orožje v ideoloških medstrankarskih bojih. To posebej velja za današnji čas, ko je verodostojnost slabo varovana in lahko v socialnih omrežjih vsak anonimno govori, kar se mu zazdi. Ljudje, ki socialno državo razumemo kot evropski civilizacijski dosežek oziroma vrednoto in spremljamo dogajanje okoli nje, vemo, kako težavno je ohranjati njeno bistvo v spreminjajočih se okoliščinah in kako zlahka jo je mogoče očrniti s »čimeržekoli«.

Ko socialna država postane mišji eksperiment

V obravnavanem prispevku je eksperiment »Universe 25« predstavljen neresnično. Navedeno je, da je primer miši, ki so jim v laboratoriju nudili »neomejeno hrano, prostor, vodo in popolno varnost«, razkril neogibne posledice takšnega stanja: po nekaj generacijah je sistem razpadel, »samci so postali pasivni, samice agresivne, mladiči zanemarjeni ... Brez nevarnosti, brez boja, brez potrebe po trudu je družba odmrla od znotraj … 'Universe 25' je propadel, čeprav so bile razmere popolne.« Tako naš avtor. Drugače pa znanstveni viri. Kot navaja E. Ramsden (»The University of Chicago Press Journals«​), so »v seriji teh poskusov podgane imele na voljo vse, kar so potrebovale, razen prostora. Po eksplozivni rasti populacije je sledila serija socialnih patologij – nasilja, seksualnih deviacij in umika«. Skratka, eksperiment je pokazal, kako pomanjkanje prostora, ob siceršnjem obilju, privede v mišji koloniji k različnim patologijam in vzbudi širše zanimanje znanstvenikov za negativne posledice prenaseljenosti, pomanjkanja osebnega prostora in sploh nevarnosti množic v omejenem prostoru.

Naš avtor iz neresnično predstavljenega eksperimenta še izpelje smrtni udarec za socialno državo. »Evropa je po drugi svetovni vojni ustvarila svoj »Universe 25«, socialno državo … Danes se ta eksperiment ne odvija v laboratoriju, ampak v naši družbi ... Rodnost pada, ker je prihodnost preveč varna … Ker sistem ponuja podaljšano otroštvo, šolanje, subvencije, neprofitna stanovanja ...« Če izpostavim le eno, zlahka preverljivo točko, so po njegovem neprofitna najemna stanovanja nepotrebna in škodljiva? Kot je nedavno potožil tudi znani nepremičninski podjetnik, češ, zakaj ljudi siliti v najemna stanovanja? Kako to mnenje razumeti glede na brezsramen podatek, da je bilo na letošnjem ljubljanskem razpisu za najemna stanovanja uspešnih le 3,8 % prosilcev (torej 150 od 3913 vlog)? Grunf iz Alana Forda bi verjetno rekel, da avtorja pri razmišljanju pač nista imela sreče.

V nekem smislu je avtorju vseeno uspelo ubraniti svojo naslovno trditev. Socialna država resnično postaja mišji eksperiment v toliko, da jo lahko poljubno naskoči, grize in najeda prav vsaka miš, kot ponazarja avtor. Zato v predvolilnem času ljudem, ki socialno državo razumemo kot evropski civilizacijski dosežek, ne preostane drugega, kot da smo bolj pozorni na to, koliko so sodbe o naši socialni državi verodostojne. Sodbe že frčijo od vsepovsod in v vseh oblikah, posebej nevarne so prispodobe (memi), ki dobro izgledajo, so pa brez racionalne osnove; na primer »socialna država kot mišji eksperiment«.

***

Srna Mandič, Ljubljana