Spomenik kot abstrakcija ali spomenik kot atrakcija?

Ko prebiram debate glede rezultatov natečaja za spomenik osamosvojitve, se mi čedalje bolj dozdeva, da je bil razpis že v osnovi, vendar prikrito, nastavljen tako, da bi izpadel kot farsa. Zakaj? Ker imajo nekateri arhitekti že trideset let ambicije po nadzidavi tega dela mesta, ki je zaščiten kot spomenik državnega pomena.

Podobno je bilo v primeru natečaja za Plečnikov stadion, kjer se je razpisno besedilo začelo na način, da je Plečnikov stadion nedokončan projekt. Podobno je bilo z natečajem za nadzidavo Miheličevega bencinskega servisa. Kaj je boljšega kot narediti natečaj s prikrito absurdnimi smernicami in tokrat v to uradno poriniti nekoga drugega, in potem, ko je stroka dodobra sprta, delovati povezujoče in konstruktivno v smeri svojih ambicij spomenika kot atrakcije? Bo stroka sploh kdaj spregledala, kaj se dogaja?

Ko kaznovanje odpove, nastopi ustavno sodišče

Za nameček so bili rezultati natečaja obelodanjeni prav v času, ko se ta del nekoč najživahnejšega mestnega središča, zaradi zaprtja zgornjega dela Maximarketa in selitve NLB, spreminja v mesto duhov. Percepcija sicer všečnega zmagovalnega natečajnega projekta dobiva tako nov, precej čuden podton, postaja abstrakcija mesta mrtvih. Ker je sedež podjetja, ki je lastnik garažne hiše pod ploščadjo Trga republike v Švici, je celoten kontekst še toliko bolj absurden. Kaj že proslavljamo? Na čigavi zemlji?

***

Nataša Koselj, arhitektka, Ljubljana. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.