Spomeniki niso poveličevanje osebnosti, ampak dokument časa

Pravna praksa je aprila 2026 objavila članek nekdanjega vrhovnega sodnika Jana Zobca in intervju s političnim publicistom Igorjem Omerzo. Na oba teksta sem pripravil utemeljen ugovor, vendar ga urednik ni želel objaviti. Zato sem odgovor poslal v Sobotno prilogo Dela. Odziv je bil hiter: najprej Omerza na X, nato še zasl. prof. dr. Dimitrij Rupel.

Kaj nam res sporoča vandalizem nad Titovim kipom

O prvem ni vredno izgubljati besed. Nekaj drugega je Ruplov odziv. Od kolega zaslužnega profesorja bi pač pričakovali tehten zapis. Pričakovali ja, a ne tudi dočakali. Ruplov zapis je namreč prepoznaven. Nekaj posmehljivosti, nekaj politične diskreditacije in presenetljivo malo poznavanja teme. V njem polemizira predvsem s tezami, ki si jih sam izmisli. Tako moj članek razglasi za »traktat o bizantinskem ikonoklazmu«, čeprav o tem nisem pisal – ne tam ne drugje. Očitno je Rupel izraz »bizantinski ikonoklazem 8. in 9. stoletja« pobral iz Frana in ga uporabil kot rekvizit: da bi deloval razgledano in hkrati moj tekst prikazal kot nekako blodnjo.

To odpira preprosto vprašanje: gre pri Ruplovem odzivu za odgovor na argumente ali za politično repliko? Odgovor je očiten. Argumentov ni, je pa ideološka diskvalifikacija. Rupel skuša razvrednotiti odločitev komisije o spomeniku osamosvojitvi s pavšalno politično diskvalifikacijo: »Jezerniku in njegovim somišljenikom pač ne gre za spomenik osamosvojitvi, ampak za zavarovanje spomenikov revoluciji …«

Takšno pripisovanje nekih skritih političnih motivov ni polemika, temveč cenena etiketa. In etiketa ni argument.

Razbijam spomenike in drugače ne morem!

Rupel mi očita tavtologijo, sam pa razpravo zvede na manihejsko delitev: kdo simbole brani in kdo jih ruši. To je priročno, a intelektualno prazno. In pri tem se ne ustavi. Praznino, ki jo sam ustvari, zapolni z omalovažujočo oznako o »našem učenem avtorju«. Ne zato, da bi odgovoril na argument, temveč zato, da bi diskvalificiral »Jezernika in njegove somišljenike«.

Jedro mojega članka je bilo jasno: neupravičena razširitev pojma »državljanska nepokorščina«. Ta pojem ima v pravni teoriji natančen pomen. Ko se ga raztegne do točke, kjer lahko pokrije tudi samovoljna dejanja – v konkretnem primeru obglavljenje spomenika –, ne gre več za interpretacijo, ampak za zlorabo pojma.

Pravna znanost takšne širitve ne podpira. Nasprotno: v nasprotju je z uveljavljeno tradicijo in s konceptom, kot ga je razvila Hannah Arendt. Toda Rupel, ki ni pravnik, Zobčevo rabo pojma brez zadržkov zagovarja. S tem pokaže, kako vidi Zobčevo interpretacijo: kot priročno orodje politične razlage.

Enako površna je njegova teza o »zavarovanju spomenikov revoluciji«. Spomeniki na Trgu republike so namreč zavarovani z zakonodajo o kulturni dediščini – kot nekdanji župan Ljubljane bi Rupel to pač moral vedeti. Gre za pravno dejstvo, ne ideološko izbiro. Zato polemizira z nečim, česar nihče ni trdil.

Rupel, ki ni pravnik, se napačno sklicuje tudi na odločbo ustavnega sodišča o poimenovanju Titove ceste. Ta se nanaša na novo poimenovanje, ne na obstoječe spomenike kot kulturno in zgodovinsko dediščino. Prenos argumenta na drugo področje je pravno neutemeljen.

Če skrajšam: posegi v zavarovane spomenike so protizakoniti. Ne glede na politična prepričanja.

Kako je Slovenec pomagal uresničiti sanje habsburškega nadvojvode

Rupel moj razmislek o simbolih predstavi kot zagovor njihove nedotakljivosti. Kar preprosto ne drži. Razlikovanje med simbolom in njegovim pomenom je pogoj za razpravo – ne pa poziv k ohranjanju vsakega kipa. Toda takšna distinkcija je manj uporabna od udobne delitve na »branilce revolucije« in zagovornike »zdravega razuma«.

A kaj je ta »zdravi razum«? Največkrat zgolj politična parola. In pogosto v napetosti s temeljnim pogojem demokracije: svobodo mišljenja.

To postane še očitnejše, ko Rupel razlaga, kaj naj bi si bralci Pravne prakse želeli brati. Pri tem prezre bistveno dejstvo: moj odgovor tam sploh ni bil objavljen. Odločati, kaj sme biti objavljeno in kaj ne, ter to utemeljevati z domnevnimi željami bralcev je nenavadno razumevanje javne razprave.

Na koncu ostane preprost vtis: Rupel ne polemizira z mojimi tezami, ampak z njihovo karikaturo. To omogoča glasen ton, ne pa tudi resne razprave.

Obglavljeni Tito

Če naj bi razprava o spomenikih imela smisel, mora najprej odgovoriti na osnovno vprašanje: o čem sploh govorimo. Brez tega hitro začnemo braniti ali napadati konstrukte lastne domišljije.

Sam sem se v zadnjih desetletjih večkrat zavzel za ponovno postavitev nekaterih odstranjenih spomenikov v Ljubljani – feldmaršala Radeckega, cesarja Franca Jožefa I., kralja Aleksandra I. in maršala Tita. Ne zaradi nostalgije, temveč zaradi razumevanja zgodovine.

Morda bi prav soočenje s to raznolikostjo prispevalo k temu, da bi se zgodovine končno nehali lotevati kot projekta njenega popravljanja – in jo začeli razumeti kot dejstvo, s katerim je treba živeti.

Spomeniki niso poveličevanje osebnosti, ampak dokument časa. Njihova prisotnost ne zapira razprave – odpira jo.

Po mojem prepričanju potrebujemo prav to: manj popravljanja zgodovine in več pripravljenosti, da jo razumemo takšno, kot je.

***

Božidar Jezernik, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.