

V četrtek je slovenska vlada podprla trgovinski sporazum med EU in državami Mercosur – Brazilijo, Urugvajem, Paragvajem in Argentino. To odločitev je sprejela kljub opozorilom kmetov iz različnih držav EU, tudi Slovenije, potrošnikov, mladih in organizacij, ki delamo na področju varstva okolja in človekovih pravic.
Sporazum naj bi olajšal pretok blaga med celinama – iz Evrope bi v Južno Ameriko potovalo več kemičnih produktov in avtomobilov, v EU pa več kmetijskih izdelkov, predvsem govedine, krme, perutnine, soje, koruze in sladkorja.
V praksi bi to pomenilo, da bi evropska podjetja bolj ugodno izvažala več agrokemikalij, vključno s pesticidi, ki so pri nas prepovedani, uvažali pa bi (tudi) izdelke in kmetijske proizvode, ki po sedanjih raziskavah lahko vsebujejo sledi teh pesticidov, rastnih hormonov in drugih okoljskih obremenitev ter zbijajo ceno evropskih kmetov, ki delajo pod drugačnimi pogoji in zahtevanimi standardi.
Uporaba pesticidov v državah Mercosur vodi do zastrupljanja vode, prsti in zraka, povzroča bolezni med delavci na poljih in ljudmi, ki živijo v bližini. Prav tako uničuje biodiverziteto. Širjenje pašnikov in monokultur vodi v nebrzdano izsekavanje gozdov, vključno z amazonskim pragozdom, ki je ključen za življenje celotnega planeta. Ogrožene so tudi staroselske skupnosti.
Dinamam Tuxá, iz Articulation of Indigenous Peoples of Brasil, ki predstavlja več staroselskih skupnosti, na vprašanje »Kaj bi rekli nekomu, ki meni, da gre pri trgovinskem sporazumu med EU in Mercosurjem zgolj za gospodarske priložnosti?« odgovarja, da se svet spopada z družbeno in okoljsko krizo, ki sta posledica prav tega, da ljudje razmišljamo le o gospodarski dejavnosti, o ustvarjanju dobička in izkoriščanju. Opozarja, da moramo prenehati verjeti, da svet lahko vzdrži nadaljnje izkoriščanje za to, da bi proizvedli bogastvo za malo skupino ljudi.
Sporazum je začel nastajati že pred 25 leti. Leta 2019 so pogajanja zastala zaradi skrbi glede vplivov na okolje in deforestacijo, do leta 2024 je bilo dodanih nekaj novih varovalk. Slovenska vlada meni, da te zadostujejo, vendar podroben pregled predlaganih mehanizmov kaže, da ne nudijo zadostne zaščite in glede na pretekle izkušnje v praksi niso dovolj učinkoviti.
Vlada poudarja, da je v sporazum vključena obveznost za ratifikacijo pariškega sporazuma. Če ena od držav podpisnic od le-tega odstopi, se lahko uvede sankcije in začasno prekine preferenčne pogoje sporazuma. A ta zaščita obstaja le na papirju.
Pariški sporazum ne vsebuje mehanizmov za zagotavljanje spoštovanja ciljev, zapisanih v sporazumu samem. Država kot Argentina, s predsednikom, ki ne verjame v podnebne spremembe, lahko pariški sporazum ratificira, ne da bi pri tem karkoli sama spremenila.
Druga zaščita je zaveza, da bodo vse države podpisnice od leta 2030 začele aktivnosti za zaščito gozdov in preprečevanje izsekavanja. A ta cilj je predvsem kozmetičen in je nižji od ciljev Brazilije in zahtev uredbe EU o uvoženi deforestaciji, katere uveljavitev se je enkrat že zamaknila, trenutno pa smo priča pozivom več držav EU k ponovnemu zamiku. Ob tem ni jasno, ali bi kršitev te zaveze sploh lahko sprožila kakršnekoli sankcije.
Kritikam okoljskih organizacij se pridružujejo tudi kmetje po vsej Evropi, saj bi povečan uvoz cenejših kmetijskih izdelkov, narejenih pod drugačnimi pogoji, zbijal ceno evropskih pridelkov. Številni kmetje že zdaj težko krijejo stroške pridelave. Dodatni pritisk bi lahko povzročil zapiranje še več kmetij.
Čeprav je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen po predstavitvi sporazuma trdila, da ta ne bo škodil evropskim kmetom, je komisija v zadnjih mesecih pred glasovanjem držav članic predlagala mehanizem za zaščito kmetov, ki po njihovem mnenju nikoli niso bili v nevarnosti. Zdi se, da je to poskus komisije v zadnjem trenutku zagotoviti, da bi nekatere države članice, ki so se nagibale k zavrnitvi zaradi pritiskov predstavnikov kmetov, kot je Francija, lahko rekle, da so prejele primerna zagotovila in sporazum potrdile.
Mehanizem predvideva, da se preferenčni pogoji lahko začasno ukinejo, če se v enem letu cene »občutljivega« izdelka (na primer sladkorja) znižajo za deset odstotkov, hkrati pa se njegov uvoz poveča za deset odstotkov. Nato bi komisija izvedla preiskavo in v nekaj mesecih sprejela ukrepe, ki bi lahko trajali do štiri leta. Kmetje opozarjajo, da je to prepozno in neučinkovito, posledice pa bi bile za pridelovalce lahko nepopravljive.
Po drugi strani je možno, da so vplivi povečanega uvoza izdelkov z nižjimi cenami bolj časovno ali geografsko lokalizirani in nezaznavni na evropski ravni. V Sloveniji se lahko, na primer, spomnimo škode, ki so jo utrpeli slovenski kmetje, ko so bile uvožene velike količine krompirja iz Egipta ravno v času pobiranja krompirja, in to v regiji, ki je s krompirjem samozadostna. Kmetje so morali ali sprejeti nižja plačila ali zapustiti trg. Glede na že tako drastičen upad števila kmetij, si tega ne moremo privoščiti.
Sporazum se sicer predstavlja kot korak naprej v mednarodni trgovini in političnem sodelovanju, vendar v resnici daje prednost dobičku nekaterih industrij – pred trajnostjo, okoljem, zdravjem, pravičnostjo in prehransko varnostjo. Proces sprejemanja v Sloveniji in EU razkriva, da so pomisleki o uničujočih posledicah za našo prihodnost obravnavani le kot postranska tema.
Če želimo v Sloveniji in EU uresničiti cilje za razogljičenje, pravičen prehod ter dolgoročno zagotavljanje prehranske varnosti, ta sporazum ni prava pot.
Zato predstavniki kmetov, okoljskih organizacij in mladih, poslance v državnem zboru pozivamo, da stališča vlade ne podprejo. Slovenske poslance v evropskem parlamentu pa pozivamo, da podprejo pobudo, da Sodišče Evropske unije presodi, ali je sporazum med EU in Mercosurjem sploh združljiv s pogodbami EU.
***
Elena Lunder, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Doris Letina, Zveza slovenske podeželske mladine, Eva Kotnik, Mladinski svet Slovenije, Sara Kosirnik, Greenpeace Slovenija
Komentarji