Sprevrženo je, da smrt Aleša Šutarja izrabljajo za predvolilni boj

Mediji nas po smrti Aleša Šutarja - Aca na veliko seznanjajo s tem dogodkom. Dogodek je povzročil veliko različnih odzivov, predvsem pri vseh strankah, in zelo sprevrženo in neetično je, da to nesrečo izrabljajo pri predvolilnih prizadevanjih.

Romi so od nekdaj stigmatizirani kot nekaj manjvrednega, nekaj slabšega, veliko seveda tudi po svoji krivdi.

Rad bi povedal, da sem imel od leta 1948 do 1952 večkrat priložnost srečati se z njimi kot pastir. Takrat sem bil pri starih starših po mamini strani v Doblički Gori pri Črnomlju. Do stelnikov, kamor sem gnal živino, je bilo približno eno uro hoda. Ceste so bile predvsem makadamske, vzdrževali so jih cestarji.

Ti so pri delu potrebovali zdrobljen kamen in to je bilo delo Romov, rekli smo jim Cigani. Za to delo so dobivali nekaj malega denarja, da so lahko preživeli. Ne spomnim se, da bi se takrat vaščani zaradi česarkoli pritoževali, zdi se mi, da so normalno sobivali. Kot nomadi so se selili iz kraja v kraj, kjer so lahko zopet delali. Seveda, to je bilo še v času »gnilega socializma« in »trdega totalitarizma«, v času Tita.

Dr. Vera Klopčič, ki že leta proučuje romsko problematiko, je 10. novembra v Marcelovi oddaji, v kateri je bila gostja, opisala, da so Romi v času, ki ga sam omenjam, poleg drobljenja kamenja delali tudi v kamnolomih, ženske pa so nabirale zdravilna zelišča. Omenila je tudi, da se položaj Romov v zadnjih desetletjih na JV Slovenije slabša.

Ne zagovarjam Romov, kot sem že zapisal, so si za stanje, kakršno je, sami veliko krivi, menim pa, da tudi država marsičesa ni storila, pa bi morala, saj vseskozi dopušča kraje in nasilje Romov oziroma teh ne sankcionira. Ker se ob prekrških, ki jih storijo Romi, njim nič ne zgodi, seveda dobijo korajžo, da »delajo po svoje« naprej.

Vsiljuje se mi vzporednica s šolstvom, ko so proti kraju 60. let prejšnjega stoletja v šole prihajali pedostrokovnjaki, ki so mislili, da bodo s permisivno vzgojo otrok, ki so jo učiteljem vsiljevali, spremenili svet na bolje, sedaj pa gasimo anarhijo, ki je zaradi tega nastala, včasih tudi z bencinom.

Znano mi je, da sedaj v Beli krajini Romi kradejo po njivah pridelke, iz hlevov prašiče in kokoši, lastniki pa se jih ne upajo prijaviti, ker se bojijo maščevanja.

Vem tudi, da se v predelu Ljubljane dogaja, da prihajajo Romi na domove in zahtevajo od ljudi določena jedila in nekaj malega denarja. Nekateri jim ustrežejo, kar se jih le na ta način za nekaj časa znebijo. Mogoče je ta »korajža« zapuščina dr. Drnovška, ko je vzel v zaščito Strojanove?

Priznam, to je velik problem, koliko korenčka in koliko palice, da bi se stanje izboljšalo. Menim, da bi bilo najuspešneje, da večji del problema rešijo Romi sami, dokaz so Romi v Prekmurju. Izobraženi, kultivirani in socializirani Romi, nekaj jih je, morajo prevzeti skrb, da se stanje izboljša, bo pa to dolgotrajni proces; vsaj 30 let je že izgubljenih.

V Delu je Barbara Hočevar naredila intervju z dr. Robertom Golobom, v katerem meni razumljivo razlaga, kako naj bi se stvari sčasoma izboljšale, tako z Romi kot tudi drugje; splača se ga prebrati.

Za konec bi rad povedal, da se me je močno dotaknila pesem mlade Rominje, tako mlada in se že zaveda sebe, ki jo je citirala dr. Vera Klopčič. Glasi se Ciganka: »Na ulici se za mano psovke vrste, zato ker sem Ciganka, jaz sem človek, imam svoje ime … Oblekla sem temno krilo, ki ni cigansko. Ti nisi naša, se oglasijo Cigani.«

***

Milan Januška, Slovenj Gradec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.