To niso več zelene politike, so preživetvene politike
Ključnega pomena je, da država nemudoma sprejme ukrepe za prehod na čiste vire energije na vseh nivojih ekonomije.
Odpri galerijo
Podnebne spremembe bodo privedle do tako imenovanega klimatskega apartheida, če jih ne bomo omilili. Foto Shutterstock
Nad Evropo se je letos že junija zgrnil vročinski val, ki smo ga dodobra občutili tudi v Sloveniji. Temperaturni rekordi so padali kot za stavo. Meteorologi pričakujejo, da bo to poletje spet med rekordno vročimi. Vseh pet najtoplejših poletij v Evropi se je zvrstilo v zadnjih dvajsetih letih.
A v Sloveniji smo priča le delčku posledic segrevanja ozračja, ki pustoši širom sveta. Podnebne spremembe, ki smo jim priča, ubirajo pot, ki so jo predvideli le najbolj pesimistični scenariji. Videti je namreč, da se negativne spremembe dogajajo veliko hitreje, kot smo predvidevali. Z letošnjim letom smo tako opazili, da se ledeniki v Himalaji tanjšajo dvakrat hitreje od napovedi, obseg arktičnega ledu je najmanjši v zgodovini meritev, v kanadskem arktičnem krogu pa smo priča taljenju permafrosta, desettisočletja zamrznjenih tal, česar nismo pričakovali še nadaljnjih 70 let. Nedavno poročilo Združenih narodov o biotski raznovrstnosti ugotavlja, da milijonu živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje, pri čemer je od leta 1970 izginilo že 60 odstotkov vseh sesalcev, plazilcev, rib in ptic. V duhu ugotovitev znanstveniki pozivajo k takojšnjim ukrepom, da se izognemo katastrofalnim podnebnim spremembam in omejimo nepovratno uničenje naravne dediščine.
Po drugi strani se zdi, da se ne zavedamo – ali pa se nočemo zavedati – razsežnosti posledic, ki jih prinaša neukrepanje. Posebni poročevalec Združenih narodov Philip Alston je pred nekaj dnevi v izjavi za javnost povedal, da bodo podnebne spremembe privedle do tako imenovanega klimatskega apartheida, če jih ne bomo omilili. Nevzdržne temperature, dvig morske gladine in predvsem pomanjkanje pitne vode bodo do leta 2050 z domov pregnale 200 milijonov ljudi, kar bo podeseterilo število beguncev, ki bodo potrebovali nov stalen dom. V okoliščinah pomanjkanja pitne vode, hrane in območij, primernih za bivanje, bodo ogrožene razmere za zagotavljanje človekovih pravic, demokracije in državnih institucij. Očitno je, da je diskurz o zelenih politikah zgrešen. Pod težo krize bi te politike morali preimenovati v preživetvene politike.
Zakaj se torej stvari ne premikajo v trajnostno smer, ko pa na nitki visi prihodnost celotnega planeta in nam grozi katastrofa? Jedro tega kompleksnega problema je prepričanje, ki rešitev ekološke krize vidi v skupku majhnih ekoloških odločitev in odrekanj vsakega posameznika. Neprenehoma poslušamo, da bi krizo lahko rešili, če bi le bolj dosledno reciklirali smeti, uporabljali manj plastičnih vrečk, ugašali luči, kupovali ekološke izdelke in tako naprej in tako nazaj. Toda kriviti posameznike, da vsakodnevno počnejo okolju škodljive stvari, v sistemu, ki je zasnovan za porabo fosilnih goriv, je neumnost. Takšno početje zgolj odvrača pozornost od centrov moči, velikih onesnaževalcev – industrije in politikov, ki namesto ukrepov za družbeno transformacijo sprejemajo odločitve, ki nadaljujejo z rastjo uporabe materialov in energije, ter tako krepijo pritiske na okolje.
Glavni problem ni, da Janez vozi deset let star dizel namesto električnega avtomobila. Problem so državne investicije v avtocestno omrežje, kot je denimo načrtovana širitev ljubljanske obvoznice, ki prebivalstvo spodbujajo k uporabi avtomobila, namesto da bi investicije preusmerili v javni potniški prevoz. Problem niso posamezniki, ki na svoje strehe še niso namestili sončnih panelov za samopreskrbo z električno energijo. Problem so državne subvencije fosilni energiji in prispevki (npr. nedavni predlog prispevka za primarno regulacijo), s katerimi pokrivamo finančne izgube fosilne industrije, namesto da bi se pripravili na njeno zaprtje in investirali v razogljičenje energetskega sistema. Seveda je res, da lahko z zglednim ravnanjem posamezniki zmanjšamo onesnaževanje, vendar kot posamezniki nimamo neposrednega nadzora nad energetskim sistemom ter načinom proizvodnje in trgovine z dobrinami, ki predstavljajo velike vire onesnaževanja. Ti sistemi so v pristojnosti politike, ki pa se v Sloveniji na vse pretege bori proti blaženju podnebnih sprememb.
V konkurenci osemindvajsetih članic EU, ki so januarja evropski komisiji posredovale osnutek energetskega in podnebnega načrta, je bil slovenski načrt ocenjen z najnižjo oceno. Slovenija si je, denimo, postavila cilj, da bo do leta 2030 iz obnovljivih virov zagotovila 27-odstotni delež energije. To je zgolj 2 odstotka višji delež v primerjavi s ciljem za leto 2020, ki pa ga zagotovo ne bomo izpolnili. Nadalje ima Slovenija ambicijo, da bi do leta 2030 izpuste iz prometa v primerjavi z letom 2005 povišali za »zgolj« 18 odstotkov, namesto da bi jih znižali. Navedeni ukrepi niso skladni s pozivom znanstvenikov, da bi morali vsako desetletje prepoloviti emisije toplogrednih plinov ter postati ogljično nevtralni v letih med 2040 in 2050. Medtem se je Španija zavezala, da bo leta 2030 opustila energijo iz premoga, Finska pa, da bo leta 2035 postala ogljično nevtralna. Obstajajo torej primeri držav, ki ekološko krizo jemljejo resneje.
Ključnega pomena je, da država nemudoma sprejme ukrepe za prehod na čiste vire energije na vseh nivojih ekonomije. Le to bo spremljalo opuščanje fosilnih virov energije ter prakse za učinkovito porabo energije. Investicije v širitev kapacitet za cestni in letalski promet bodo preusmerjene v železnice in ostala sredstva javnega potniškega prometa. Na strani potrošnje bomo okoljske pritiske zmanjšali z zeleno davčno reformo, ki bo razbremenila obdavčitev plač, obremenila pa aktivnosti, povezane z onesnaževanjem. To so investicije, ki bodo poleg multiplikativnih učinkov na ekonomijo in zelenih delovnih mest na dolgi rok zmanjšale obseg škode iz naslova naravnih ujm.
Je slišati utopično? Ekonomisti menijo, da bi za pravično podnebno tranzicijo potrebovali med enim in dvema odstotkoma bruto domačega proizvoda na letni ravni. Ta znesek je nižji od pobranih trošarin na fosilna goriva. A to pravzaprav sploh ni ključno. Pri vprašanju podnebne tranzicije namreč ne gre zgolj za sprejemanje ekonomsko optimalnih odločitev, temveč gre za vprašanje ohranjanja dostojnega življenja in človekovih pravic za vse. Zato je ključno, da pritisnemo na politiko, da se neha sprenevedati in slediti izključno interesom kapitala – kako bomo sicer pojasnili svojim otrokom, da smo jim uničili planet, ker nam ni bilo dovolj mar, da bi kaj ukrenili?
A v Sloveniji smo priča le delčku posledic segrevanja ozračja, ki pustoši širom sveta. Podnebne spremembe, ki smo jim priča, ubirajo pot, ki so jo predvideli le najbolj pesimistični scenariji. Videti je namreč, da se negativne spremembe dogajajo veliko hitreje, kot smo predvidevali. Z letošnjim letom smo tako opazili, da se ledeniki v Himalaji tanjšajo dvakrat hitreje od napovedi, obseg arktičnega ledu je najmanjši v zgodovini meritev, v kanadskem arktičnem krogu pa smo priča taljenju permafrosta, desettisočletja zamrznjenih tal, česar nismo pričakovali še nadaljnjih 70 let. Nedavno poročilo Združenih narodov o biotski raznovrstnosti ugotavlja, da milijonu živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje, pri čemer je od leta 1970 izginilo že 60 odstotkov vseh sesalcev, plazilcev, rib in ptic. V duhu ugotovitev znanstveniki pozivajo k takojšnjim ukrepom, da se izognemo katastrofalnim podnebnim spremembam in omejimo nepovratno uničenje naravne dediščine.
Po drugi strani se zdi, da se ne zavedamo – ali pa se nočemo zavedati – razsežnosti posledic, ki jih prinaša neukrepanje. Posebni poročevalec Združenih narodov Philip Alston je pred nekaj dnevi v izjavi za javnost povedal, da bodo podnebne spremembe privedle do tako imenovanega klimatskega apartheida, če jih ne bomo omilili. Nevzdržne temperature, dvig morske gladine in predvsem pomanjkanje pitne vode bodo do leta 2050 z domov pregnale 200 milijonov ljudi, kar bo podeseterilo število beguncev, ki bodo potrebovali nov stalen dom. V okoliščinah pomanjkanja pitne vode, hrane in območij, primernih za bivanje, bodo ogrožene razmere za zagotavljanje človekovih pravic, demokracije in državnih institucij. Očitno je, da je diskurz o zelenih politikah zgrešen. Pod težo krize bi te politike morali preimenovati v preživetvene politike.
Problem so državne subvencije fosilni energiji in prispevki, s katerimi pokrivamo finančne izgube fosilne industrije. Foto Reuters
Zakaj se torej stvari ne premikajo v trajnostno smer, ko pa na nitki visi prihodnost celotnega planeta in nam grozi katastrofa? Jedro tega kompleksnega problema je prepričanje, ki rešitev ekološke krize vidi v skupku majhnih ekoloških odločitev in odrekanj vsakega posameznika. Neprenehoma poslušamo, da bi krizo lahko rešili, če bi le bolj dosledno reciklirali smeti, uporabljali manj plastičnih vrečk, ugašali luči, kupovali ekološke izdelke in tako naprej in tako nazaj. Toda kriviti posameznike, da vsakodnevno počnejo okolju škodljive stvari, v sistemu, ki je zasnovan za porabo fosilnih goriv, je neumnost. Takšno početje zgolj odvrača pozornost od centrov moči, velikih onesnaževalcev – industrije in politikov, ki namesto ukrepov za družbeno transformacijo sprejemajo odločitve, ki nadaljujejo z rastjo uporabe materialov in energije, ter tako krepijo pritiske na okolje.
Glavni problem ni, da Janez vozi deset let star dizel namesto električnega avtomobila. Problem so državne investicije v avtocestno omrežje, kot je denimo načrtovana širitev ljubljanske obvoznice, ki prebivalstvo spodbujajo k uporabi avtomobila, namesto da bi investicije preusmerili v javni potniški prevoz. Problem niso posamezniki, ki na svoje strehe še niso namestili sončnih panelov za samopreskrbo z električno energijo. Problem so državne subvencije fosilni energiji in prispevki (npr. nedavni predlog prispevka za primarno regulacijo), s katerimi pokrivamo finančne izgube fosilne industrije, namesto da bi se pripravili na njeno zaprtje in investirali v razogljičenje energetskega sistema. Seveda je res, da lahko z zglednim ravnanjem posamezniki zmanjšamo onesnaževanje, vendar kot posamezniki nimamo neposrednega nadzora nad energetskim sistemom ter načinom proizvodnje in trgovine z dobrinami, ki predstavljajo velike vire onesnaževanja. Ti sistemi so v pristojnosti politike, ki pa se v Sloveniji na vse pretege bori proti blaženju podnebnih sprememb.
V konkurenci osemindvajsetih članic EU, ki so januarja evropski komisiji posredovale osnutek energetskega in podnebnega načrta, je bil slovenski načrt ocenjen z najnižjo oceno. Slovenija si je, denimo, postavila cilj, da bo do leta 2030 iz obnovljivih virov zagotovila 27-odstotni delež energije. To je zgolj 2 odstotka višji delež v primerjavi s ciljem za leto 2020, ki pa ga zagotovo ne bomo izpolnili. Nadalje ima Slovenija ambicijo, da bi do leta 2030 izpuste iz prometa v primerjavi z letom 2005 povišali za »zgolj« 18 odstotkov, namesto da bi jih znižali. Navedeni ukrepi niso skladni s pozivom znanstvenikov, da bi morali vsako desetletje prepoloviti emisije toplogrednih plinov ter postati ogljično nevtralni v letih med 2040 in 2050. Medtem se je Španija zavezala, da bo leta 2030 opustila energijo iz premoga, Finska pa, da bo leta 2035 postala ogljično nevtralna. Obstajajo torej primeri držav, ki ekološko krizo jemljejo resneje.
Z letošnjim letom smo tako opazili, da se ledeniki v Himalaji tanjšajo dvakrat hitreje od napovedi, obseg arktičnega ledu je najmanjši v zgodovini meritev, v kanadskem arktičnem krogu se tali permafrost. Foto Shutterstock
Ključnega pomena je, da država nemudoma sprejme ukrepe za prehod na čiste vire energije na vseh nivojih ekonomije. Le to bo spremljalo opuščanje fosilnih virov energije ter prakse za učinkovito porabo energije. Investicije v širitev kapacitet za cestni in letalski promet bodo preusmerjene v železnice in ostala sredstva javnega potniškega prometa. Na strani potrošnje bomo okoljske pritiske zmanjšali z zeleno davčno reformo, ki bo razbremenila obdavčitev plač, obremenila pa aktivnosti, povezane z onesnaževanjem. To so investicije, ki bodo poleg multiplikativnih učinkov na ekonomijo in zelenih delovnih mest na dolgi rok zmanjšale obseg škode iz naslova naravnih ujm.
Je slišati utopično? Ekonomisti menijo, da bi za pravično podnebno tranzicijo potrebovali med enim in dvema odstotkoma bruto domačega proizvoda na letni ravni. Ta znesek je nižji od pobranih trošarin na fosilna goriva. A to pravzaprav sploh ni ključno. Pri vprašanju podnebne tranzicije namreč ne gre zgolj za sprejemanje ekonomsko optimalnih odločitev, temveč gre za vprašanje ohranjanja dostojnega življenja in človekovih pravic za vse. Zato je ključno, da pritisnemo na politiko, da se neha sprenevedati in slediti izključno interesom kapitala – kako bomo sicer pojasnili svojim otrokom, da smo jim uničili planet, ker nam ni bilo dovolj mar, da bi kaj ukrenili?
